Sedmica: Iz očal v očala

Prejšnjo nedeljo sem šla na sprehod na Šmarno goro. Prava romarska pot, vam rečem.

Čeprav je bilo bolj oblačno kot jasno, je večina (ne pretiravam, če ocenim, da kar petinosemdeset odstotkov) odraslih »romarjev« obeh spolov nosila močno zatemnjena sončna očala. Nič drugače ni, če opazujem ljudi na tržnici ali na klepetu ob kavici. Povsod enak prizor. Ljudje se pogovarjajo s temnimi očali na nosu.

Strokovnjaki vedo povedati, da predstavlja govor, se pravi, verbalna komunikacija pičlih sedem odstotkov informacij, ki jih naslovnik sprejme iz okolja. Precej več – osemintrideset odstotkov – informacij ljudje razberemo iz tona govorčevega glasu, kar petinpetdeset odstotkov pa iz neverbalnih značilnosti govora.

Ljudem je dano, da z besedami sorazmerno z lahkoto manipuliramo, jih nadziramo in po potrebi prilagajamo. Nihče od nas pa nima sposobnosti – vsaj na daljši rok, ne – imeti v oblasti informacij, ki izhajajo iz nebesednih prvin našega govora. Govorim o tako imenovani govorici telesa in obraza, ki jo je nemogoče obvladati kratko malo zato, ker izhaja iz nezavednega uma.

Po načelih dobre prakse ali, če hočete, po bontonu zahodne kulturne poloble, da o poslovnem svetu niti ne govorim, gledamo sogovornika v obraz in smo pri tem še zlasti pozorni na njegove oči. Namreč. S pogledom »iz oči v oči« izražamo odkritost in samozavest, s pogledom mimo, pa, recimo, živčnost. Dvignjene obrvi in nagubano čelo so znak zamišljenosti, začudenosti ali presenečenosti. Nekateri so na podlagi širine zenic sposobni celo ugotoviti, kdaj nekdo laže in kdaj govori resnico. In tako naprej.

Skratka, oči so ogledalo duše in človekova naravna danost je, da iz oči razbere čustva in notranji jaz sogovornika. V očeh odsevajo žalost, veselje, strah, pogum, laž, ljubezen, resnica, stud, milina, in tako do zadnjega človekovega čustva. Nenazadnje, prvi (osebni) stik s človekom je vedno pogled.

In zdaj se vrnimo na začetek tega diskurza. Pogled, skrit za zatemnjenimi očali, bistveno, bom rekla kar nepopravljivo osiromaši človekovo komuniciranje; prejemanje in oddajanje informacij. Odgovor na vprašanje, kako in v kolikšnih razsežnostih vpliva komunikacija »iz očal v očala« na posameznika in stanje v družbi nasploh, je v pristojnosti strokovnjakov; sociologov, psihologov, komunikologov, morda tudi antropologov in še marsikaterega drugega družboslovca.

Sama sem kot misleči laik prepričana, da so medčloveški odnosi preko temnega stekla oziroma plastike, ne le neprijetni in na osebni ravni nevredni prijateljstva, pač pa tako za posameznika kot tudi za družbo nasploh, škodljivi. Žal, se za zdaj s tem še nihče resno in strokovno ne ukvarja. Kar, kajpada, nikakor ne pomeni, da to ni problem sodobne družbe. Za moje razumevanje stvari in poglede na svet ni komunikacija »iz očal v očala« na dolgi rok nič manj vprašljiva, da ne rečem kar nevarna, kot je nasilje v pogojno rečeno zabavnih medijih.