Kupci Alplesa vse bolj nelikvidni

Na domačem trgu se podaljšujejo plačilni roki, pri izvozu na Vzhod pa v Alplesu vse bolj občutijo naraščajočo nelikvidnost.

Železniki – Pohištvena industrija je bila že ob napovedi gospodarske krize omenjena kot druga panoga, takoj za avtomobilsko, ki jo utegne gospodarska recesija najbolj prizadeti. Kako premagujejo te težje čase, smo se pogovarjali z Francem Zupancem, direktorjem Alplesa, največjega in najprepoznavnejšega izdelovalca pohištva pri nas.

Pohištvena industrija, ki izdeluje bolj trajne dobrine, spada med panoge, ki jih recesija bolj prizadene. Kako jo občutite v Alplesu?

»Prve vplive recesije smo v Alplesu občutili že od začetka lanskega leta, zlasti na hrvaškem trgu. Prodaja v Sloveniji se je lani celo povečala za tri odstotke, na Hrvaškem pa smo beležili 13-odstotni padec prodaje. V celoti pa smo beležili štiriodstotni padec prodaje v primerjavi s preteklim letom. V državah vzhodne Evrope, kamor več izvažamo, se finančna kriza še močneje odraža zaradi velike zadolženosti in nelikvidnosti. Države, ki niso v Evropski uniji, se branijo s protekcionističnimi ukrepi – carinami in spodbujanjem potrošnje domačega blaga. Pohištvo je tudi dobrina, katere nakup je mogoče odložiti.«

Kako kaže letos?

»V prvih dveh mesecih v Sloveniji beležimo štiriodstotni padec prodaje, na Hrvaškem pa je padec še večji kot lani. Ali na to vplivajo politični odnosi ali pa slaba ekonomska situacija, težko ocenjujem, ugotavljamo pa, da je zadolženost hrvaških potrošnikov bistveno večja kot slovenskih. Povečuje pa se tudi konkurenca drugih ponudnikov. V letošnjem poslovnem načrtu smo predvideli desetodstotno zmanjšanje povpraševanja po našem pohištvu. Trenutno ta plan dosegamo, če se situacija ne bo še poslabšala, odpuščanje zaposlenih ne bo potrebno.«

Kakšen je bil vaš lanski poslovni rezultat?

»Lanski poslovni rezultat je bil pozitiven, saj smo imeli 240 tisoč evrov dobička. Uresničili smo tudi vse velike investicije, predvsem v skladiščno-distribucijski center, vreden osem milijonov evrov. To nam odpira nove razvojne možnosti, saj so se sprostile površine v proizvodnih prostorih. S to investicijo bomo trgu lahko ponudili več programov, skrajšali dobavne roke in povečali kakovost izdelkov. Lani smo trgu ponudili tri nove programe: otroški program Planet, program dnevnih sob Forma in program predsob Koda. Letos pripravljamo nov program spalnic, nov kosovni program in program vgradnih omar po pomeri kupca.«

Bo poslovanje letos tudi pozitivno?

»V teh razmerah je bilo seveda treba optimizirati stroške do skrajnosti. Eden od ukrepov je tudi prehod na 36-urni tedenski delovni čas z uveljavitvijo subvencioniranja s strani države. Kljub visoki lanski inflaciji cene usklajujemo z umirjanjem cen surovin in materialov na svetovnih trgih. Precejšnja dodatna sredstva pa namenjamo za produktno pospeševanje prodaje. Kakšno bo letos poslovanje, pa bo odvisno od nadaljnjega razvoja svetovne gospodarske krize.«

Velike investicije lani so verjetno zahtevale zadolževanje. Imate z odplačili kreditov kaj težav?

»Za dobro polovico vrednosti investicije v skladiščno-distribucijski center smo pridobili dolgoročne bančne vire financiranja. Večji problem pa postaja nelikvidnost naših kupcev, saj nam že podaljšujejo plačilne roke za trideset in več dni. Ta nelikvidnost je še posebej prisotna na jugovzhodnih trgih. Z bankami zgledno sodelujemo.«

Pred nedavnim so Alples in vas osebno na televiziji omenili med podjetji, kjer je bil izveden menedžerski odkup, tako rekoč prišteli so vas med tajkune, ki da danes celo ogrožajo slovenski bančni sistem. Kaj pravite na to?

»Reči moram, da je bilo poročanje televizije nekorektno, saj se je Alples lastninil povsem drugače. Znano je, da smo bili sredi 90. let v velikih težavah in za rešitev pred stečajem smo na Sklad republike Slovenije za razvoj prenesli celotno družbeno premoženje tedanjega Alplesa. S pomočjo Sklada smo prestrukturirali dolgove in s tem omogočili začetek sanacije. Sanacija je uspela predvsem zaradi dobrega poslovanja družbe Alples Lesni program, ki je bila ena od sedmih družb znotraj holdinga Alples. Ker smo bili v lasti sklada, je bila to državna lastnina, ki se ni mogla lastniniti kot družbena lastnina s certifikati, pač pa se je sklad odločil, da Alples leta 2000 proda na javnem natečaju. Kandidatov za nakup je bilo tedaj več, med njimi na primer tudi novomeški Novoles. Ker smo se zavedali nevarnosti prevzema Alplesa s strani Novolesa in možnih negativnih posledic, smo ustanovili družbo Klasika, d. o. o., s sedemdesetimi družbeniki, ki je na razpisu za nakup uspela. Ta način privatizacije se nam še danes zdi najprimernejši v našem okolju, saj je lastništvo razpršeno na največje možno število, ki ga zakon še omogoča. Iz naslova privatizacije tako družba Klasika, d. o. o., kot Alples nimata več nobenih obveznosti.

Da pa so se na skladu pravilno odločili in nam zaupali, jasno kažejo težave Novolesa, saj če bi nas tedaj oni kupili, nas danes lahko ne bi bilo več. Alples je torej v lasti zaposlenih in ne menedžmenta, podobno torej kot sosednji Domel, kjer so to izvedli z družbo pooblaščenko. Ali je to bolje kot na primer v Niku ali Indramatu, ki sta bila prodana tujcem, bo pokazala prihodnost. Zatrdim lahko, da se obnašamo družbeno odgovorno. Vse presežke sredstev vlagamo v razvoj družbe in v znatni meri podpiramo družbene aktivnosti v Selški dolini.«