Sv. Juda Tadej

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 24. februar

Drži. Postenje mi bolezni ni uničilo. Vendar, vse je za nekaj dobro, kajne? V mojem primeru je bilo dobro to, da se je od konca moje prve kemoterapije čas toliko odmaknil, da je prišlo zdravljenje s kemikalijami v poštev tudi tokrat. V nasprotnem primeru bi namreč dobila biološka zdravila, ta pa rakavih celic ne uničijo, pač pa bolezen le zadržujejo na ravni zatečenega stanja. Tako mi je bilo vsaj razloženo. Se pravi, sreča v nesreči je, da spet ležim pod »vislicami« na oddelku 200 na Golniku in v žilo mi teče pogojno rečeno zdravilo.

Ko mi je zdravnik razložil, da mi po postenju bolezen (žal) ni izginila, še zavrla mi je ni, in da mi tudi tokrat svetuje kemoterapevtsko zdravljenje, sem bila v veliki dilemi. Namreč. Ne glede na učinke prvega postenja, tega načina alternativnega reševanja bolnega telesnega stanja nikakor nisem črtala s svojega programa spopada z boleznijo ali, bolje rečeno, z življenjsko preizkušnjo. Moja dilema je bila le, kaj najprej? Post ali kemoterapija? Potem pa bo, kar pač bo, oziroma kar mi Gospod zgoraj namenil.

Tako rekoč noč in dan sem razmišljala o tem, kako naprej. Odločitve, za katero bi trdno stala, v katero bi trdno verjela (in to se mi zdi pri vsej kolobociji izjemnega, da ne rečem odločilnega pomena), pa od nikoder. V tem stanju negotovosti mi je prišla spet na pomoč Usoda in me odpeljala v nunsko cerkev, ki stoji v neposredni bližini mojega doma.

Prvič sem v tem božjem hramu opazila podobo sv. Juda Tadeja, celo več, prvič sem opazila, da ta svetnik sploh obstaja, in ko sem prebrala še razlago pod njegovo podobo o tem, s čim se na onem svetu ukvarja, pomeni, kdo in s katerim namenom se k njemu zateka, sem dobesedno onemela. Verjeli ali ne, sv. Juda Tadej je tisti dobrotnik, ki pomaga neodločnim ljudem v primeru težkih in nujnih, se pravi, takojšnjih odločitev.

Recite, kar hočete, verjemite ali ne, ampak resnica je nesporna in nepreklicna. Vsaj, kar se mene, mojega videnja in mojega čutenja tiče, vse drugo pa mi je deveta briga ali resnica: ko sem stopila na ulico, sem bila čisto pomirjena. Dileme ni bilo več. Zdaj je bilo zame kristalno jasno, da je moja prva pot kemoterapija. In tako ležim tu, pod vislicami in, spet verjeli ali ne, uživam. Se razume, ne zato, ker sem že osem ur priklenjena na to vražjo posteljo in ne morem normalno niti na stranišče, pač pa zato, ker upam, da mi bo terapija tudi tokrat pomagala.

Ja. Prav ste prebrali, upam. Nič več nisem namreč tako ohola in ošabna, da bi bila stoodstotno prepričana, da bom po kemoterapiji zdrava kot dren. In to je tisto, kar sem spoznala, kar sem dragocenega odnesla od tega, da se mi je bolezen ponovila. (Se nadaljuje.)