Poboj domobrancev v Križah

Žalostnega dogodka v maju 1945 ni mogoče prikrivati zato, ker gre za zgodbo o domobrancih, niti zato, ker je domobranski častnik pobil svoje vojake, kar je svojstven primer.

Pripadam generaciji Slovencev, rojenih po koncu druge svetovne vojne. Generaciji, ki ji je bila bližnja slovenska preteklost predstavljana predvsem črno-belo, bolje rečeno rdeče-črno. Pa tudi generaciji, ki je ob odločnosti vseh Slovencev, z orožjem v roki udejanjila stoletni sen naših prednikov o slovenski državi. Prav zato tudi menim, da si zaslužimo iskreno in pošteno odstrtje vseh zaves slovenske zgodovine, pa naj bodo to ponosna ali obžalovanja vredna početja naših predhodnikov.

Od otroških, petdesetih let prejšnjega stoletja, se spominjam pritajenih pogovorov o poboju domobrancev v Križah, maja 1945. Resnici na ljubo je bila to nekakšna »tabu« tema razpravljanj vse do nedavnih časov slovenske pomladi in osamosvojitve leta 1991. Zaradi posebnosti primera poboja pa je v obrnjenem smislu tudi še vedno nezaželena tema razglabljanj v pričujočih današnjih dneh.

Iz otroškega spomina mi je še vedno živa slika sledi krogel v južnem zidu skednja Benkove domačije v Križah. Že kar davni spomin spremlja pritajena pripoved, da je mlade domobrance pobil njihov oficir, ker niso hoteli »iti čez«, kot se je v kriškem vaškem žargonu nekoč reklo pobegom in prebegom v Avstrijo. Pobiti domobranci so pokopani za pokopališkim zidom farne cerkve v Križah, kjer se še tja do sedemdesetih let minulega stoletja dobro spominjam urejenega skupinskega groba. Na zidu nad grobom je nekoč stala kamnita plošča z napisom Franci Horjak, roj. 1928. Okoli dneva mrtvih se je ob grobu pojavljala skupina neznanih ljudi, s pogovornim narečjem, različnim od našega kriško-gorenjskega.

Med domačini Križani se o poboju domobrancev nikoli ni veliko, še manj pa na glas govorilo. V množici različnih vojaških in drugih formacij, ki so maja 1945 preko Karavank bežale v Avstrijo, naj bi bila tudi neka domobranska enota. Sestavljali naj bi jo zelo mladi domobranci, stari večinoma šestnajst, sedemnajst let. Domobranska enota naj bi z devetega na deseti maj 1945 prenočila v domačiji (gostilni) pri Benku v Križah. Mladi domobranci naj se ne bi strinjali z begom v Avstrijo, ker da pač niso nič slabega storili in naj bi to tudi povedali svojemu vojaškemu duhovniku. Slednji pa naj bi njihovo namero naznanil poveljstvu oz. poveljniku enote, ki naj bi jih za naklep dezerterstva obsodil na smrt. Ustreljeni naj bi bili desetega ali enajstega maja 1945, za Benkovim skednjem in pokopani istega dne za pokopališkim zidom v Križah. Po ustnih virih naj bi bilo ubitih med šest do osem mladih domobrancev.

Pisnih navedb o poboju domobrancev v Križah je vse do današnjih dni zelo malo. Zelo bežno je poboj omenil Ivan Jan v svojih knjigah Kokrški odred, III. del (1980) in Odstrte zavese (1992). Enako Zdravko Kaltnekar v zbirki črtic Kramljanja (2005). Doslej najbolj podrobno je poboj opisan v monografiji Ivana Križnarja Kranjsko okrožje v NOB 1941 – 1945 (2007), po zapisu Janka Tišlerja. Živijo pa še nekateri Križani, ki se spominjajo nekaj podrobnosti, zlasti po poboju in o pokopu pobitih. Različni drugi viri in primerjanja nas navajajo k nekaj več podrobnostim o točnem datumu poboja ter tudi o številu pobitih oz. pokopanih v skupnem grobu. Nekatere podrobnosti sem avtor tega članka opisal v svoji knjigi Kriške prigode (2009).

Danilo Kumnenović in Muharem Kreso sta v knjigi 29. divizija (1979) opisala bojno pot divizije maja 1945 na Gorenjskem. Po zavzetju Ljubljane je štab IV. armade JA ukazal 29. hercegovski diviziji pregon umikajočih nasprotnih nemških, domobranskih in drugih vojaških formacij, preko Kranja in Tržiča proti Ljubelju. 13. brigada 29. hercegovske divizije je 10. maja 1945 zavzela Kranj in nato nadaljevala proti Jesenicam. Proti Tržiču pa je po zavzetju Škofje Loke nadaljevala 14. brigada 29. divizije. Enajstega maja 1945 je 14. brigada naletela na močan odpor nasprotnika, ki se je v okolici Tržiča odločno branil, da bi pridobil na času zaradi zgoščenega prehoda skozi predor Ljubelj. Umikajoči nasprotnik je 14. brigado zaustavil pred Žiganjo vasjo, oziroma Kovorjem, levo in desno od Tržiške Bistrice. Šele s pomočjo 3. diviziona Artiljerijske brigade 29. divizije je bil odpor nasprotnika zlomljen, okoli 15. ure 11. maja 1945. Pri Sebenjah sta v bojih padla dva borca 14. brigade. Okoli 17. ure istega dne je 14. brigada zavzela Tržič. Navedene dogodke je opisal tudi Franc Štefe - Miško v reviji Svobodna misel (junij 2006).

Podrobnosti iz opisa bojev 29. divizije pred Tržičem so v primerjavi z navedbami enega od še živečih Križanov, očividca pokopa pobitih domobrancev, pomembne za točnejši datum poboja in pokopa domobrancev v Križah. Očividec pokopa se kot otrok spominja, da so 11. maja domobranci za pokopališki zid na konjskem vozu izza Benkovega skednja pripeljali pobite. Začeli so z izkopom jame za skupni grob in s pokopom. Domobranski častnik, ki naj bi svoje vojake pobil, naj bi bil manjše rasti, rdečeličen, s kratkimi črnimi brki. Po poboju svojih domobrancev naj bi razjarjen odšel v kriško šolo in tamkaj grozil še neznanemu stanujočemu zdravniku iz bolnišnice na Golniku in njegovi ženi, vendar naj bi se spor ne končal tragično. To se je dogajalo ravno v času, ko so enote JA začele obstreljevati položaje nasprotnika v okolici Križev. V obstreljevanju naj bi bil severno od pokopališča v Križah ubit tudi en pripadnik nemške vojske. Ker je postajalo artilerijsko obstreljevanje JA vse močnejše, so domobranci opustili pokop pobitih in se hitro umaknili proti Tržiču in Ljubelju. Očividec pokopa navaja, da so bili borci JA ob cerkvi v Križah okoli 16. ure 11. maja 1945. To se sklada z navedbami v knjigi o 29. diviziji in pisnimi navedbami enega od še živečih domobrancev iz okolice Kranja, ki se je takrat tudi umikal mimo Križev proti Ljubelju. Pokop domobrancev naj bi 12. maja dokončal takratni kriški grobar, ki naj bi v skupni grob z domobranci pokopal tudi omenjenega ubitega pripadnika nemške vojske. Najverjetneje gre torej za pokopanih osem domobrancev in enega Nemca.

Čeprav so pobiti pokopani na cerkvenem zemljišču v Križah, v mrliški knjigi župnije Križe poimensko niso navedeni. Za zaporedno številko 128 je pod datumom smrti 11. 5. 1945 navedeno 11 ustreljenih, brez podatkov, z navedenim datumom pokopa 12. 5. 1945.

Drug ustni vir je (še) nepreverjeno navedel, da so bili pobiti domobranci v Križah najverjetneje iz sestave gorenjskih domobranskih enot. Kot je navedel, naj bi bili mladi domobranci doma iz hribovskih zaselkov nad Poljansko dolino.

Poboj domobrancev v Križah maja 1945 prej ali slej mora dobiti svoj vsestranski epilog. Žalostnega dogodka ni mogoče prikrivati zato, ker gre za zgodbo o domobrancih, niti zato, ker je domobranski častnik pobil svoje vojake, kar je svojstven primer. Ker gre za dogodek, ki se je vsekakor zgodil že po uradnem koncu druge svetovne vojne, gre za izvršen poboj v nasprotju z nekdaj in sedaj veljavnimi vojaškimi predpisi in vojaškim pravom. Če drži, da so bili pobiti domobranci še mladoletni, poboj še bolj velja za zločin, tudi po vseh občih etičnih in moralnih načelih. Vsaj poskusiti bi bilo potrebno z identifikacijo pobitih. Naj si bo vloga Križev in Križanov ob poboju še tako nepovezljiva, pobiti v Križah, na kraju, kjer se je končala njihova življenjska pot, zaslužijo vsaj skromno obeležje. Predvsem zaradi sodobnikov morije in generacij, ki smo prišli potem, oziroma generacij, ki prihajajo.