Iz starih časov: Na ladji Beagle

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. marec 2009 / 06:00

»Potem ko so jo hudi jugozahodni viharji dvakrat pognali nazaj, je N. V. /= Njenega Veličanstva, angl. H. M./ ladja Beagle, desettopovska dvojambornica pod poveljstvom g. Fitz Roya, kapitana kraljeve mornarice, dne 27. decembra 1831 odplula iz Devonporta. Namen odprave je bil, dokončati merjenja Patagonije in Ognjene Zemlje, začeta pod kapitanom Kingom v letih 1826 do 1830, izmeriti obale Čila, Peruja in nekaterih drugih otokov v Pacifiku ter napraviti verigo kronometričnih merjenj okrog sveta.« Tako začenja Darwin svoje delo Potovanje na ladji Beagle (prvič izšlo 1839, v slovenščini 1950).

Pozneje je to potovanje, ki je trajalo pet let, do 2. oktobra 1836, označil, kakor sledi. »Popotovanje na Beaglu je bilo po svojem pomenu daleč najvažnejši dogodek v mojem življenju in je odločilo o vsej moji karieri; in vendar je bilo odvisno od drobnih okoliščin, n. pr. od stričeve ponudbe, da me popelje 30 milj do Shrewsburyja, kakor bi bilo storilo le malo stricev, in od take malenkosti, kakor je bila oblika mojega nosu! Vedno sem čutil, da dolgujem temu popotovanju svoje pravo šolanje ali vzgojo duha. Naučil sem se posvečati pozornost raznim naravoslovnim strokam in bolje opazovati, čeprav sem to že prej kar dobro znal.« Zasluga strica je bila v tem, da ga je peljal k očetu v rodni Shrewsbury in ga tam prepričal, da je dovolil mlademu Charlesu odpotovati. Oče je bil namreč sprva »odločno proti«. Rekel mu je: »Če lahko najdeš kateregakoli človeka zdrave pameti, ki ti bo svetoval, naj greš, bom v to privolil.« Strica pa je oče zelo cenil in ga imel »za enega najpametnejših ljudi na svetu«. Oblika Darwinovega nosu pa ga je tudi skoraj odvrnila od poti. »Ko sem bil s Fitz-Royem že prav zaupen, sem zvedel, da je za las manjkalo, pa bi me bil odklonil – zaradi oblike mojega nosu! Kot vnet Lavatrov učenec je bil namreč prepričan, da lahko presodi človekov značaj po obrisih njegovih potez; dvomil je, da bi imel človek z mojim nosom dovolj energije in odločnosti za tako potovanje. Mislim pa, da je bil kar zadovoljen, da moj nos ni imel prav.«

Tudi kapitan je bil človek posebne vrste. »Fitz-Roy je bil po značaju čudak s številnimi plemenitimi potezami; vdano je opravljal svoje dolžnosti, bil je skrajnje velikodušen, smel, odločen in neukrotljivo energičen ter odkritosrčen do vseh, ki so mu bili podrejeni. Nič mu ni bilo pretežko, kadar je bilo treba pomagati tistim, ki jih je imel za vredne svoje pomoči. Bil je čeden mož, nenavadno gosposkega videza in zelo vljudnega vedenja … Končal je tragično, namreč s samomorom, natanko tako kakor njegov stric lord Castlereagh, ki mu je bil po vedenju in zunanjosti prav podoben. V marsikaterem pogledu je bil njegov značaj med najplemenitejšimi, kar sem jih poznal, čeprav je imel tudi hude napake.« Zapleti, ki jih je imel s kapitanom in jih je Darwin tudi lepo popisal, so prav zanimivi.