Nikogaršnji otrok

Zgodba o Bernardu, ki mu je uspelo preživeti materino ljubezen

Bernard je bil že od rojstva nikogaršnji otrok. Njegova mama, ki ga je rodila po pomoti, ko ji je bilo že skoraj 40 let, ga je sprva nameravala dati v posvojitev, a se je temu, žal, na prigovarjanje zdravnikov in socialne delavke, odrekla. V »napadu« ljubezni ga je odnesla s seboj domov, še pred tem pa je trdno obljubila, da bo zanj skrbela tako, kot ni še nobena mati pred njo.

»Žal se to ni uresničilo,« z nemalo cinizma poudari Bernard. O tem, kaj je njegova mati počela z njim, ko je bil še dojenček, po kraju, kjer sta živela, kroži nič koliko zgodb.

»Mati je bila tipičen socialni problem. Ni se ji ljubilo delati, da pa bi država pred njo imela mir, jo je zalagala s socialno podporo, dobivala je pakete Rdečega križa, poskrbljeno je bilo za pomoč na domu, imel sem zastonj vrtec - a nič ni pomagalo. Denar, ki ga je prejela, je zapravila že takoj prvi teden, z menoj je visela za šanki in le dobrosrčnim natakaricam se lahko zahvalim, da sem preživel. Celo več: nekoč so me obvarovale, da me ni treščila v smetnjak, ker sem ji z jokom kravžljal živce.«

O tem, kdo je bil Bernardov oče, se je le govorilo in ugibalo, kaj natančnega pa ni vedela niti njegova mama. Kadar je bila ravno prav trezna in se je za trenutek prebudil njen materinski nagon, mu je rekla »moja jeba«. A taki svetli trenutki niso trajali dolgo.

»Pravili so mi, da me je nekoč pustila pred neko gostilno ležati v vozičku. Močno je deževalo, jaz pa sem se drl na vse pretege. Mnogi so šli mimo, nazadnje se me usmili neki duhovnik, ki se je ravno vračal s pogreba. Odnesel me je k sebi domov, kjer so me nahranili, preoblekli in pocrkljali. Čeprav še nisem bil star leto dni, se tega spomnim, pravijo sicer, da je to nemogoče, a to ne drži. V spomin se mi je zapisalo, da sem se počutil lepo kot še nikoli poprej. Žal se je to zgodilo še v prejšnji državi in zaradi svojega dobrega dela je imel ta duhovnik nemalo težav, saj so o njem pisali celo časopisi, češ da me je hotel ugrabiti in še hujše stvari,« nadaljuje Bernard in iz posameznih drobcev počasi gradi zgodbo svojega življenja.

Takrat je veljalo, da je mati, čeprav je ta najslabša med najslabšimi, še zmeraj najboljša rešitev za otroka. Kako je to bilo v Bernardovem primeru, pove že podatek, da njegova mama takrat sploh ni opazila, da otroka tri dni ni bilo ob njej.

»Menda je bila prepričana, da me je k sebi vzela kakšna od natakaric, ki so že tako ali tako skrbele zame. Pri letu in pol še nisem znal hoditi, bil sem podhranjen, izrazito suh in vsi so me poznali po velikih modrih očeh, ki so mi »štrlele« iz drobnega obraza. Naneslo je, da je moja mati v pijanosti legla v posteljo s cigareto v roki, s tem je zanetila požar, rešili so naju sosedje, ki so že tako ali tako z enim očesom nenehno pazili nanjo. Ogenj nama je požrl še tisto skromno imetje, ki sva ga imela. Tedaj pa je vendarle prišla pome ena od socialnih delavk, s katero sem se pozneje, ko sem odraščal, še velikokrat srečeval. Bila je kot kakšna paznica v zaporu, zmeraj je imela živordeče našminkane ustnice in nenehno se je drobno smehljala. Ukazala je, da me odpeljejo k rejnikom, kjer bodo v času, ko mama stanovanje obnavlja, poskrbeli zame. Vem, da so me izročili ženski, ob kateri sem se počutil domače, saj je prav tako smrdela po alkoholu kot moja mama. Sedela sva na traktorski prikolici, držala me je med nogami in niti enkrat mi ni rekla besedice. Tam sem čemel kot kakšna vreča. Rejniška družina, kjer sem potem ostal kakšno leto, je bila zelo številna, nenehno so kričali drug na drugega, vsak trenutek so padale batine in še danes ne vem, kako so tisti otroci, bilo jih je enajst, sploh preživeli ob hrani, s katero sta jih rejnika futrala. Čez dan so me posedli na odejo, na tla, v roke so mi porinili kos suhega kruha, ki so ga prej namočili v vino ali celo žganje.«

Ko mi je pripovedoval o obeh rejnikih, pa o tem, kako sta pretepala otroke, so mi šli lasje pokonci. A potem, ko je omenil, da je imela hiša, v kateri so prebivali, še v letu 1980 tla iz gline, čez katero so bile le sem in tja položene deske, sem protestirala, da je to nemogoče, da ne verjamem.

Pa me je kaj hitro postavil na realna tla in dejal, da pozna najmanj eno rejniško družino na Štajerskem še danes, ta trenutek, kamor socialna služba pošilja otroke v zelo podobne bivalne razmere. Ko sem (Bernard mi je dal povod zato) pred enim tednom delala prispevek o rejništvu za TV oddajo Pomagajmo si, so mi sogovornice ta podatek tudi potrdile …

Bernard je pripovedoval, da je otroke občasno obiskovala patronažna sestra, a se je pri hiši ustavila le toliko, da sta z rejnico popili kavo, potem pa je odšla dalje, ne da bi katerega od otrok, ki so bili ta čas »na varnem«, v lopi za senikom, sploh videla …