Sedmica: Revirska izjava

»Danes sem tu iz drugega prvorazrednega razloga, o drugih, drugorazrednih temah, ne bom govoril.« Tako se je pred novinarji odrezal predsednik države Danilo Türk pred letošnjo proslavo dneva žena v zasavskih revirjih, točneje, v Trbovljah. Na predsednikovo izjavo se je odzval prvak Slovenske ljudske stranke Bojan Šrot in izzval Danila Türka, naj izbere eno od danih možnosti: bodisi se zaradi revirske izjave državljanom opraviči bodisi odstopi s funkcije predsednika države. Predsednik države je izbral tretjo možnost in Bojana Šrota obtožil političnega manipuliranja ali, kot se je izrazil: »Politično manipuliranje z mojo izjavo je drugorazredno in nesprejemljivo.«

Besedna analiza predsednikove izjave pokaže naslednje. Danilo Türk v svoji izjavi loči med vzrokom oziroma povodom za neki dogodek, za neko dejstvo ali, če hočete, za neko aktualno tematsko vsebino in med konkretno temo oziroma vsebino samo. Se pravi, vzrok za njegovo navzočnost v Trbovljah ni, denimo, aktualna kriza, pač pa mednarodno priznani praznik žena in v tem kontekstu je nesmiselno, da ne rečem nelogično uporabljati vrednostno oceno. Povedano drugače, govoriti o prvorazrednem ali drugorazrednem vzroku (zakaj nekaj je ali se nekaj dogaja), je kratko malo absurdno. Govorimo lahko kvečjemu o enem, dveh ali več vzrokih, »opravičilih« za neko dejstvo.

Zdaj, ko nam je jasno, da v aktualnem kontekstu vzroka ni logično vrednostno opredeljevati, je prepoznavno dejstvo, da predsednik države v svoji revirski izjavi loči dve (politični) temi: 8. marec, se pravi mednarodni praznik žena, in povojne poboje na Slovenskem oziroma odkrito množično grobišče v rudniškem rovu Barbara v Hudi jami pri Laškem. Vrednostna sodba je smiselna oziroma logična izključno v tem kontekstu, pomeni, v kontekstu (politične) teme. Iz česar sledi logični sklep, da je za aktualnega »očeta« slovenskega naroda 8. marec, se pravi dan žena, tista prvovrstna politična tema, s katero se je v danem trenutku in v danih okoliščinah edino smiselno ukvarjati. Ali, drugače, v finančni in gospodarski krizi, s katero se spopada ves svet, pride ženska neenakopravnost še zlasti do izraza in samoumevno je, da je prvovrstna politična tema vsesplošna neenakopravnost žensk, ne pa kosti, najdene v Hudi jami pri Laškem.

Enkrat ena je, da kosti ne bodo ušle nikamor. Prav tako enkrat ena pa je tudi, da je imela slovenska politična oligarhija na razpolago več kot dovolj časa (pri tem mislim na vseh štiriinšestdeset let, kolikor je minilo od konca druge svetovne vojne, saj prvič, zločin nima in ne more imeti političnega predznaka, in drugič, dekadentno je množičnim umorom pripisovati domoljubje), da največjo morijo v zgodovini slovenskega naroda obsodi in se od nje distancira. A se ni. Tega ni po slovenski osamosvojitvi leta 1991 storila ne tako imenovana Peterletova ne Drnovškova ne Janševa vlada. In, nenazadnje, tega ni leta 1945 storila niti (pogojno rečeno) prva slovenska vlada nasploh, se pravi vlada Borisa Kidriča. Recimo, v enem od številnih skrivnih uradnih listov. Če drži teorija, da Slovenci z množičnimi medvojnimi in povojnimi poboji na slovenskem ozemlju resnično niso imeli nič, potem bi lahko oziroma morala povojna slovenska oblast, ki je bila menda nadvse domoljubna, množične poboje obsoditi že leta 1945. Ah, kaj obsoditi. Morala bi jih preprečiti. Ker se v vseh povojnih letih ni zgodilo ne eno ne drugo, ostajajo medvojni in povojni poboji v Sloveniji politična tema številka ena.