Zidar sprašuje po svoje

V torek se je na kranjskem okrožnem sodišču nadaljevalo rahljanje živcev okrožne sodnice Andreje Ravnikar oziroma sojenje zoper Jožefa Zidarja, nekdanjega direktorja jeseniške družbe Dominvest.

Kranj – Sojenje nekdanjemu direktorju Dominvesta Jožefu Zidarju na kranjskem sodišču je precejšnja preizkušnja za živce okrožne sodnice Andreje Ravnikar, ki mora obtoženega ves čas poučevati, kdo je glavni v sodni dvorani, kaj je sploh predmet obtožbe in kaj lahko oziroma česa ne more spraševati vabljenih prič. Obtožba, ki jo zastopa okrožna državna tožilka Renata Vodnjov, sicer Zidarju očita zlorabo položaja in ponareditve ali uničenja poslovnih listin, slednjega pa je soobtožen tudi Miroslav Oštir. Nekdanji direktor Dominvesta naj bi med letoma 2002 in 2004 prek lažnih potnih nalogov pridobival denar podjetja, ga nalagal na bančni račun pri Hranilnici Lon, s katerega je kasneje denar tudi dvigoval. Tako naj bi si pridobil za približno 95 tisoč evrov protipravne premoženjske koristi.

Na prostor za priče so v torek stopili zaposleni v Dominvestu, med njimi tudi Darinka Kovač, od leta 2000 tajnica družbe. Že v preiskavi je pojasnila, da so ji v računovodstvu naročili, naj vsak mesec napiše za šeststo tisoč tolarjev potnih nalogov, ki jih je kasneje Zidar podpisal. Da gre za lažne naloge, je izvedela šele kasneje. Spomni pa se primera, ko je soobtoženi Oštir odklonil podpisovanje šopa potnih nalogov, zakaj bi jih sploh moral podpisati, pa Kovačeva ni vedela povedati. »Zidar je večkrat zahteval kaj takega, kar ni bilo prav. Ne govorim le o potnih nalogih za šeststo tisoč tolarjev, temveč tudi za druge naloge. Enkrat na mesec mi je izročil zvezek, v katerem je imel napisane poti, za katere sem morala izpolniti potne naloge za nazaj, čeprav nekaterih poti sploh ni opravil, prav tako ni nikoli predložil potrdila o plačilu cestnine,« je razložila. Obtoženi Zidar je pripomnil, da Kovačeva ni imela nobene povezave s potnimi nalogi v družbi in o njih zato ne more govoriti na sodišču. »Kdaj ste kot tajnica sploh videli moje potne naloge?« jo je vprašal. »Takrat, ko sem jih pisala,« je bila kratka.

Aleksandra Dečman, ki je v tistem obdobju delala tudi v blagajni, je pojasnila, da ji je Zidar navadno prve dni v mesecu odredil, naj z računa podjetja dvigne šeststo tisoč tolarjev, za kar ji je naknadno izročil potne naloge. Denar, ji je povedal, da nese v Hranilnico Lon. Na nekaterih potnih nalogih je bil Zidar naknadno pripisan kot prejemnik denarja. »Imeni na potnih nalogih sem sama popravila, in čeprav bi se rada, se ne morem spomniti po čigavem naročilu sem to storila,« je povedala senatu. »Govorim resnico, kot sem bila vzgojena,« je Dečmanova odgovorila na sodničino opozorilo, da mora govoriti resnico. »Marsikdo je bil tako vzgojen, pa se tega ne drži,« je (nemočno) pripomnila sodnica. Da je bilo treba vsak mesec priskrbeti šeststo tisoč tolarjev, je potrdila tudi tedanja računovodkinja. Sojenju sicer še ni videti konca.