Otroška peresa

Obisk Maksa Jelenca

Obiskal nas je nekdanji smučarski tekač Maks Jelenc. Povedal nam je, da je bil kot otrok zelo živ in poskočen in da je rad gledal tek na smučeh. Prvič je stal na smučeh, ko je bil star štiri leta. Za tekaški šport ga je spodbudil oče. Maks Jelenc je bil doma v Dražgošah. Najprej se je s tekom na smučeh ukvarjal samo za prosti čas, potem pa je začel trenirati. Treniral je s hojo, kolesarjenjem, tekom na smučeh, cepil je drva. Za trening je naredil tudi 100 stopnic proti vrhu gore. Te stopnice se še danes imenujejo Maksove stopnice.

Tekmoval je tudi na najdaljši progi, ki se imenuje Vasa. Do leta 1974 so imeli še lesene smuči, od takrat naprej pa plastične. Njegov trener je bil Gašper Kordež z Jamnika. Maks Jelenc je bil tako uspešen, da je šel na olimpijske igre v Innsbruck. Raje je tekel na dolge kot na kratke proge.

Spomnil se je anekdote, ko je neki tekmovalec imel tremo in je ves čas prosil trenerja, naj mu namaže smuči. Trener pa je rekel, da ima mažo prav za južni sneg in je po smučeh podrgnil samo z roko. Ko je ta športnik stopil na smuči, je rekel, da so ravno prav namazane. Trenirati je začel leta 1963, končal pa leta 1982. Sedaj pa rad hodi.

Upam, da nas bo v šoli obiskal še kakšen športnik, da bomo izvedeli še kaj novega o kakšnem športu. Tudi jaz bi kdaj poskusila s smučarskim tekom, tekmovala pa ne bi nikoli.

Lea Luznar, 5. r., PŠ Dražgoše

Šola za žabe

Šola za žabe leži v mlaki.

Tam se cele dneve

igrajo in klepetajo.

Ko v mlako pride

učitelj žabec Krak,

se v mlaki prične

pravi vrtiljak.

Ko pouka konec je,

vsi iz mlake pohitijo

in domov se razbežijo,

da drugi dan se spet dobijo.

Ema Podobnik, 4. a, OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka

Haikuji

Potok žubori,

na ravnini ne stoji,

zvija se, hiti.

Manca Zupan, 8. a, OŠ Stražišče

Zmaj 'z bele Ljubljanice je prišel,

stopil je na oder in Urško vzel domov,

odplesala sta v mrzlo Ljubljanico.

Jan Lavrič, 8. č, OŠ Stražišče

Veter piha z'lo,

valovi nastajajo

pa gledamo jih.

Dominik Fon, 8. a, OŠ Stražišče