Sedmica: Pogum nespametnih

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. marec 2009 / 06:00

Na prvi pogled se zdi, da je prva gospodična Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije Katarina Kresal korajžna ženska: vprašanje tako imenovanih (op. M. S.) izbrisanih »bom rešila in pika«, čeprav »mi podpora pade na ničlo«. Če položimo na mizo vsa dejstva in jih povežemo v smiselno celoto, pa se izkaže, da gospodična ministrica pravzaprav skače v bazen brez vode. Povedano drugače, izdati na tisoče odločb brez natančnih pravil igre, brez natančne razlage, kaj konkretno v aktualnem primeru in v konkretnih okoliščinah pomeni termin krivica, je, milo rečeno, izjemno tvegano početje, ki nima s politično modrostjo niti ene skupne premise. Pri tem je treba upoštevati nesporno dejstvo, da ministrica v bazen brez vode ne skače s svojo glavo, pač pa z glavo in z denarnico davkoplačevalcev.

Vrnimo se osemnajst let v preteklost. Z novoustanovljeno državico pod Alpami smo vsi, ki smo se na tem koščku sveta rodili in smo imeli stalno prebivališče, samodejno postali njeni državljani. Tistim, ki »naravnih« pravic za podelitev državljanstva niso imeli, je takratna vlada dala na voljo rok za pridobitev pravice do državljanstva. Da Slovenija v pravnem smislu ne bi izpadla kot neka banana republika, je vlada rok za pridobitev te pravice celo nekajkrat podaljšala. Kaj se zgodi? Približno sto sedemdeset tisoč prebivalcev se je podvizalo in si državljanstvo uredilo (verjamem, da ne z lahkim srcem, zaradi česar si z mojega zornega kota zaslužijo vso priznanje) brez zapletov in pravočasno. Manjšina, šlo naj bi za nekaj duš več kot petindvajset tisoč, pa je zaradi takšnega in drugačnega vzroka priložnost prezrla in (po mojem videnju dogodkov) čakala na drugačne, da ne rečem zanje boljše čase ter razmere.

Torej. Logično bi bilo, da bi pri izdajanju odločb tako imenovanim izbrisanim temeljito preverili vzrok, zakaj ta in ta (recimo Aleksander Todorović, ki namerava zaradi »krivice«, ki se mu je v Sloveniji dogodila, od naše države iztisniti sedemnajst tisoč evrov) zadeve ni uredil, ko je imel za to na stežaj odprta vrata. Ne pa, da se je gospodična Katarina Kresal, z nakano podeliti odločbe vsem po spisku, problema lotila z zornega kota posledic. Za to so druge ustanove. Recimo Rdeči križ, Karitas, nenazadnje tudi pravoslavna cerkev.

Ampak. Vrnimo se v aktualni čas in špekulirajmo, kako si je (med drugim) mogoče izjavo »bom rešila in pika /…/, čeprav mi podpora pade na ničlo« razložiti. Kar se mene tiče, se nagibam k razlagi, da se gospodični Katarini Kresal, sicer čisto ljubki stvarci, za politično prihodnost po domače rečeno »šmirgla« in da je v ta posel oziroma svet zavestno stopila kot muha enodnevnica. Kratko malo zato, da izpelje, kar po merilih in obljubah rdeče buržoazije mora speljati. Denimo, »potalati« odločbe tako imenovanim izbrisanim; nekdanjim bratom v ideologiji. Posledice pa bodo, kakršne pač bodo. Se razume, za Slovenijo, ne za ministrico Katarino Kresal.

Je pa res, da je na vprašanje ali, če hočete, izziv »izbrisanih« treba odgovoriti. In moj odgovor je, naj država še enkrat in tokrat zadnjič, določi rok, v katerem lahko domnevni izbrisani zaprosijo za pridobitev pravice do državljanstva. Znotraj natančno opredeljenih pravil igre, se razume.