V Koreji je bila "nočna ptica"

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / četrtek, 5. marec 2009 / 06:00

"Najbolj se veselim dobre hrane, ker smo v Koreji štirinajst dni jedli eno in isto. Ker mi morska hrana ni preveč pri srcu, sem dvakrat na dan jedla testenine," je ob vrnitvi v domovino povedala svetovna biatlonska podprvakinja Teja Gregorin.

Zg. Brnik – S srebrno medaljo na individualni tekmi letošnjega svetovnega prvenstva v biatlonu bo Teja Gregorin iz Ihana v zgodovini zapisana kot prva dobitnica slovenske članske medalje v tem športu na velikih tekmovanjih pozimi. V biatlon je iz smučarskega teka prestopila leta 2002. Prvo leto je nastopala na evropskem pokalu, leto kasneje debitirala tudi na tekmi svetovnega pokala in iz leta v leto napredovala. V svetovnem pokalu je bila doslej najvišje na 4. mestu. Da bi letošnja sezona zanjo utegnila biti uspešna, je z dvema zmagama in enim drugim mestom nakazala že na svetovnem prvenstvu v letnem biatlonu. A neprimerljivo več štejejo medalje pozimi, česar sta se zavedala tako sama kot tudi trener Tomaš Kos. Na glas si je zaželela prvih stopničk. Vendar pa sezona zaradi bolezni ni potekala po njenih željah in zagotovo bi bili vsi zadovoljni, če bi ji na svetovnem prvenstvu uspelo izboljšati 6. mesto z lanskega prvenstva. Članica ŠD Nika Ihan, ki bo 29. junija dopolnila 29 let, pa je pritekla in pristreljala kar do medalje.

Se po osvojeni medalji počutite kot zvezda?

»Ne počutim se kot zvezda. Moji rezultati so bili dobri, vendar so tudi drugi pokazali, da se da s trdim delom nekaj narediti.«

Koreja vam doslej ni bila preveč pri srcu.

»Res je. Že lani mi ni bila všeč. Letos se ni kaj dosti spremenilo, a tekme so tekme in na prvenstvo sem se dobro pripravljala. V Korejo sem prišla v dobri formi in verjela vase.«

Tekme so bile v popoldanskem in večernem času. Je bil urnik zato kaj drugačen?

»Spat sem hodila ob treh ponoči, vstajala ob dvanajstih, kar pomeni, da sem tako kot ponavadi vstala približno pet ur pred tekmo. Ponoči sem brala knjige, bila na internetu.«

Pred vami je presenetljivo medaljo osvojil Hrvat Jakov Fak, ki trenira s slovensko ekipo? Kako je to vplivalo na vas?

»Njegova medalja je zagotovo imela pozitiven učinek. Dokazal je, da se da tudi brez velikih rezultatov priti med najboljše. Tudi Kosi (trener Tomaš Kos, op. p.) mi je dan pred tekmo rekel: »Glej, Jaka je bil tretji, zakaj ne bi še ti naredila kaj podobnega?« Na tekmo sem šla, kot bi bila vrhunsko pripravljena. No, saj sem v bistvu bila.«

Imate pred startom kakšen poseben ritual?

»Dve minuti pred startom si vedno popravljam pašček za streljanje, petnajst sekund prej si nadenem očala. Od te tekme ne bo nič drugače.«

Prva tri streljanja ste opravili z ničlo. Razmišljanje pred zadnjim?

»Ne zaribaj spet tako, kot si v Antholzu.«

Kaj pa, ko ste enega zgrešili?

»Bila sem vesela, ker sem zgrešila samo enega. Morda sem naredila napako, ker sem sama pri sebi rekla, da pa res ne morem še enkrat zadeti vseh petih tarč.«

Kako ste v cilju preživljali dolgo čakanje na konec tekme?

»Najprej je bilo vse običajno, ker se nisem nadejala medalje. Prav nič nisem bila nervozna. Preoblekla sem se in po televiziji gledala druge. Nato pa je prišel Šuš (Tomaž Šušteršič, predstavnik za stike z javnostjo, op. a.) in mi dejal, da imam možnosti za medaljo. Moj odgovor je bil: »Kako, če jih je pa še petdeset na progi?« A vse po vrsti so zgrešile in na koncu me je prehitela le Kati Wilhelm.«

Prvi občutki?

»Vsi so rekli, da sem to sprejela čisto hladno in verjetno imajo kar prav. To pride za tabo. Še največ teh občutkov sem doživela ob vrnitvi v domovino, ko so me na Brniku, dan kasneje pa še v Ihanu, sprejeli domači in navijači. V Koreji časa za proslavljanje medalje ni bilo veliko, saj je bila že naslednji dan nova tekma.«

Če bi zadeli vseh dvajset strelov, bi zmagali. Razmišljate o tem?

»Brez zgrešenega strela bi res osvojila zlato, a na to nisem pomislila. Na tekmi sem naredila svoj maksimum. Na strelišču skoraj ne bi moglo biti bolje, na progi pa še manj.«

Odmevi na vaše srebro v drugih reprezentancah?

»Moram reči, da je večina deklet prišla do mene in mi čestitala. Prve čestitke so bile seveda iz vrst naše reprezentance. Sicer pa sem dobila toliko čestitk kot še nikoli. Z domačimi pa sem bila na vezi preko elektronske pošte.«

Česa ste se najbolj razveselili ob prihodu domov?

»Srečanja z domačimi, mojim psom in dobre hrane. V Koreji smo štirinajst dni jedli eno in isto. Na jedilniku so bile korejske jedi in makaroni. Ker mi morska hrana ni prav pri srcu, sem dvakrat na dan jedla makarone. Sedaj jih verjetno nekaj časa ne bom niti pogledala.«

Z medaljo je sezona rešena. Kako naprej?

»Sezona je res rešena, a imam še določene cilje. Želim si uvrščanja med prvih petnajst in ne želim ponovitve začetka sezone. Skratka, skušala bom obdržati formo in potem bomo videli, kaj bo to rezultatsko prineslo na zadnjih treh prizoriščih tekem svetovnega pokala v tej zimi.«