Računalnik in jaz: Računalnik v avtu

Besedilo: Robert Guštin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Motorna vozila postajajo čedalje bolj kompleksne naprave.

Še pred petnajstimi leti je večina avtomobilov srednjega in nižjega cenovnega razreda imela le nekaj elektronskih sklopov. Povečini so bili to elektronski moduli za vžig bencinske mešanice, danes pa je domala vsak del ožičen z vsaj enim senzorjem, ki je povezan s centralno procesno enoto vozila. Razvoj avtomobilske elektronike je razpet na več strani. Prvi in najpomembnejši vidik je varnost voznika ter same vožnje. V ta namen je bilo razvitih veliko sistemov, varnosti se podreja celo oblika vozila, saj je eden izmed pomembnih testov ugotavljanje prijaznosti oblike vozila do pešcev pri trkih, kjer so zahtevani zaobljeni robovi prednjega dela vozila, ter ustrezno mehke predzmečkljive cone. Eden izmed vidikov, ki postaja zelo pomemben, je ekologija vozila, tako že med izdelavo kot tudi med delovanjem. Elektronika lahko med delovanjem zelo optimizira določene procese in tako zagotavlja maksimalno izkoriščenost vloženega dela, rezultat pa so nizke emisije plinov.

V sodobnih vozilih računalniki krmilijo vse bistvene funkcije za njegovo delovanje in odzivanje. Računalniki omogočajo delovanje samega vozila, nudijo udobje, zagotavljajo varnost med vožnjo ter ob nesrečah. Ločimo več sistemov v avtomobilu. Prvi se navezujejo na motor, predvsem na vbrizg goriva in vžig motorja, saj računalnik krmili optimalno delovanje motorja in zagotavlja vedno dovolj moči ter odzivnosti. Sledijo zavore, kjer je na voljo vrsto pomagal, ki jih krmili računalnik, da dosežemo kar največjo moč zaviranja in kar najbolj skrajšamo zavorno pot. Tak primer je zavorni sistem ABS, ki preprečuje blokiranje koles vozila ob zaviranju. Komponente za prenos moči na kolesa predstavljajo zelo pomemben sistem, saj omogočajo optimalno izrabo moči motorja, da se ta v kar največji meri prenese na kolesa in cestišče. Pri tem sta najbolj poznana sistem ASR in EPS, ki preprečujeta zdrsavanje koles ob speljevanju in vožnji ter na spolzkem cestišču. Sistemi, ki skrbijo za udobje potnikov v vozilu, se nanašajo predvsem na klimatsko napravo, okna, osvetlitev notranjosti vozila in okolice. Od sistemov, ki skrbijo za pasivno in aktivno varnost potnikov, običajno srečamo zračne blazine ter sistema ESP in ASC +T, ki vsi kot celota zagotavljajo najvarnejšo vožnjo in ustrezno ukrepanje vozila ob trkih. Sistem za komunikacijo in navigacijo ter sistem, ki omogočajo vozniku varnejšo in manj naporno vožnjo, pa zagotavljata, da se voznik lahko osredotoči najbolj na vožnjo samo. Vsi ti sistemi morajo biti za celovito, učinkovito in optimalno delovanje povezani v centralni računalnik, ki zagotavlja njihovo sinhronizirano delovanje in odzivanje.

Leta 1983 je firma Robert Bosch začela razvijati sistem CAN-BUS za povezavo več avtomobilskih sistemov med sabo. Kratica CAN-BUS pomeni »Controller Area Network - Binary Unit System« ali slovensko računalnik za nadzor omrežja, saj posamezni sklopi predstavljajo zelo razvejano omrežje raznolikih sistemov v avtomobilu. V razvoj se je vključil tudi Intel in leta 1991 je bil sistem prvič predstavljen javnosti v vozilu Mercedes Benz razreda S. Prvič so bili povezani vsi mehanski sklopi vozila preko računalnika v en sistem, ki je omogočal nadzor nad vsemi komponentami in njihovim delovanjem. Leta 2001 se sistem CAN-BUS pojavi tudi v vozilih nižjega srednjega cenovnega razreda. Sistem zagotavlja hitrejše odkrivanje napak in njihovo lažje odpravljanje.

Zgradba računalnika osebnega vozila ima več vstopnih in izstopnih funkcij. V računalnik pritekajo podatki iz vrste senzorjev in tipal v vozilu in na njem, iz računalnika pa se posredujejo ukazi za ustrezno delovanje sistemov vozila. Včasih smo lahko avtomobil na cesti popravili sami, danes pa je to skoraj nemogoče, saj vse poteka preko računalnika. Tu nam izvijač in kladivo kaj dosti ne pomagata.