Učiteljica in Slovenski trg

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (16)

Pred slovesom od Mendoze ne smem pozabiti na Lenčko Božnar, ki slovenščino poučuje že več kot petdeset let, zato jo dobro pozna vsa slovenska skupnost. Šola se uradno imenuje Slovenski tečaj sv. Cirila in Metoda, pouk poteka ob sobotah dopoldne in popoldne. Otroci se najprej učijo pisati in brati, pozneje zgodovine in zemljepisa, imajo tudi ure glasbe in gospodinjstva ter seveda verouk.

»Otroci so med tednom v rednih šolah, zato ob sobotah nismo preveč zahtevni, otroci zelo radi pridejo zaradi športnih aktivnosti ali kulturnih prireditev, zelo radi nastopajo, igrajo, vsako leto pripravimo eno ali dve igrici. V naši šoli je poudarek na druženju in prijateljstvu, zato radi prihajajo.

Ljubezen do domovine in slovenskega jezika so nam vcepili starši, zato radi prihajajo v slovenski dom, kjer se družimo in pripravljamo različne prireditve. V zadnjih letih nas je manj kot včasih, tudi otrok je manj, zato razrede združujemo. Vse pogosteje pa v slovenski dom prihajajo argentinski partnerji naših ljudi, tega smo zelo veseli,« pripoveduje Lenčka Božnar.

Vprašam jo, ali kdaj razmišlja, da bi se vrnila v Polhov Gradec, kjer je doma. Začudeno me pogleda in pravi, da je prva leta imela domotožje, vendar se ni mogla vrniti, danes bi lahko šla, pa tam nikogar več ne pozna. Njeno življenje se odvija v Mendozi. Tja je prišla leta 1955. Njen oče in starejša sestra sta z begunci prišla že leta 1948. Z mamo sta šli po dovoljenje za izselitev kar v Beograd, k tovarišu Titu. In ga dobili. Lenčka je imela šestnajst let, ko sta z mamo odhajali na dolgo pot v Argentino in družina je bila končno spet skupaj. Lenčka je takoj začela pomagati v slovenski šoli, ki je odprla vrata leta 1950. V skoraj šestdesetih letih je bilo v šoli približno trideset učiteljic in učiteljev, Lenčka je edina, ki je šoli ostala zvesta vsa leta, torej že kar 54 let.

Če je učiteljica Lenčka nekakšen zaščitni znak slovenščine v Mendozi, ima Slovenija po osamosvojitvi tam tudi svoj trg, uradno mu pravijo Trg republike Slovenije. V začetku leta 1990 so Slovenci na tedanjega mendoškega župana, ki je bil njihov prijatelj, naslovili prošnjo, da bi enega izmed manjših trgov v mestu posvetili slovenski osamosvojitvi. Njihovi prošnji je prisluhnil in novembra 1991 so na križišču dveh glavnih cest postavili Slovenski trg. Tam stojijo majhen kozolec, klop z izrezljanimi srčki, vodnjak z vodometom in podoba brezjanske Marije Pomagaj. Žal je Slovenski trg slabo vzdrževan, v bližini je veliko gostišče, kjer je ob koncu tedna zelo živahno in kar naprej je v slovenskem parku nekaj narobe.

Slovenski trg je v primerjavi z največjimi res majhen, največji trg so poimenovali po Čilu, Španiji in Italiji. Velike trge s parki so uredili po velikem potresu leta 1861, da bi tja ljudje lahko zbežali.