Sedmica: Dan za norčije

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Namerno ali ne, vsekakor pa simbolno sta se na pustni torek v Mokricah srečala slovenski in hrvaški vladni predsednik Borut Pahor in Ivo Sanader. Tema pogovora: meddržavna meja v Piranskem zalivu. Izid pogovora: nikakršen.

Slovenski vladni predsednik Borut Pahor je odgovornost za odločitev oziroma za opredelitev, da bo Slovenija podprla predlog evropskega komisarja za širitev Ollija Rehna, prevzel nase. Vsaj pred novinarji se je s tem hvalil. Ni kaj, Borut Pahor je resnično moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja, da si meni nič tebi nič politično breme naloži na lastna (osebna) pleča. Ker so za politične odločitve osebno odgovorni kvečjemu kralji in ker sta se vladna predsednika srečala na pustni torek, bi lahko Borut Pahor izrabil enkratno priložnost in prišel v Mokrice našemljen v kralja.

Nič manj norčava ni niti trditev Boruta Pahorja, češ da je že srečanje samo korak naprej, še posebno zato, ker sta se s hrvaškim kolegom menda dogovorila, da zunanja ministra, po potrebi pa tudi sama »pospešiva in poglobiva pogovarjanja in upam tudi dogovarjanja«. Borut Pahor žal ni povedal, katero konkretno črto sta z Ivom Sanaderjem s srečanjem na pustni torek za korak prestopila. Ne smemo namreč pozabiti, da so se z zagrebškim »dvorom« do zdaj pogovarjali vsi slovenski vladni predsedniki. Se pravi, pokojni Janez Drnovšek in aktualni predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša. In verjeti je, da sta se tako Janez Drnovšek kot tudi Janez Janša o meji v Piranskem zalivu s hrvaškimi sogovorniki pogovarjala skrajno resno in poglobljeno. Tudi do konkretnega dogovora je že prišlo, potem pa iz tega ni bilo nič.

Predvidevam, da so se v mejni spor v Piranskem zalivu med Slovenijo in Hrvaško skrajno resno poglobili tudi vsi dosedanji zunanji posredniki. Recimo, nekdanji ameriški obrambni minister William Perry. Žal se je njegova misija, potem ko je s helikopterjem preletel Piranski zaliv, končala z bolj ali manj nepomembno ugotovitvijo, češ da je Piranski zaliv resnično lep. To je po svoje resnično plitek zaključek mednarodnega posredovanja, po drugi strani je pa zelo mogoče, da je nekdanji ameriški obrambni minister vrgel puško v koruzo, ko je sprevidel, s kom ima pravzaprav opravka.

Nekako šegava je tudi naslednja izjava vladnega predsednika Boruta Pahorja: »Vladi in odboru državnega zbora za zunanjo politiko bom predlagal, da načelno sprejme pobudo komisarja Rehna za mediacijo.« Ko je bil Borut Pahor še prvak največje opozicijske stranka in poslanec v evropskem parlamentu, je namreč slovensko diplomacijo pozval, naj v odnosih s Hrvaško prevzame pobudo in naj se ne boji niti arbitraže.

Se pravi, en človek, torej aktualni vladni predsednik Borut Pahor, dve različni stališči oziroma dve različni rešitvi. Vprašanje, ki se mi s tega zornega kota vsiljuje samo po sebi, je, koliko je mogoče zaupati človeku, ki govori o eni in isti stvari, o enem in istem problemu danes tako, jutri drugače. Vsaj kar se mene in moje roke tiče, je zanj nikakor ne bi dala v ogenj.