Otroška logika: če ni moža, ni otrok (47)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 2. marec 2009 / 06:00

Nič nimam proti ločencem, da me ne bi kdo narobe razumel. Vseeno pa se jih branim z vsemi štirimi, saj marsikdo med njimi tri dni po ločitvi ali že kar med samim ločitvenim postopkom išče novo zvezo, pa se s starimi zamerami, obljubami, načinom življenja sploh še ni sprijaznil.

Večina ločenih moških misli, da mora takoj, ko se njihov zakon konča, zbezljati, če pa so bezljali vse življenje, potem tako vemo, čemu je zakon razpadel. Zadnje čase se dogaja, da petdesetletniki ugotavljajo, da se njihovim deset, osem let mlajšim ženam dogaja isto kot njihovim živahnejšim prijateljem - grabila naj bi jih druga puberteta. Verjetno z razlogom. Tu so pač žene tiste, ki brez pojasnil prihajajo domov in se ločujejo, moški pa se po petnajstih, dvajsetih letih zakona znajdejo v časovni luknji. Nehote iščejo nadomestilo za bivšo ženo in mislijo, da bo življenje teklo naprej tako, kot je, po drugi strani pa se soočajo s samskostjo, ednino v postelji in podrtim urnikom.

Odrasli otroci so po zakonskih polomijah super stvar, medtem ko desetletnike novi partnerji prav malo brigajo in s pridom izkoriščajo pat pozicijo mame na eni strani in očeta na drugi, saj ti radi pozabijo, da kljub ločitvi ostajajo starši.

Poseben primer so tisti, ki se z vlogo ločencev sploh ne ukvarjajo. Ženske jim poberejo polovico premoženja, določajo datume, kdaj bodo lahko videli otroke, a zmedeni, kot so, redki ne pristanejo na vse, kar se bivše spomnijo. Ko mislijo, da so našli novo dekle, pozabijo, da je od ločitve minilo komaj pol leta in da jim sam proces še ne bo dovolil nove sreče, saj kar naenkrat pri sveži zaljubljenosti (vsaj tako mislijo, v resnici pa jim je le všeč ideja o 'biti zaljubljen' oziroma 'nekoga imeti') sodeluje kup oseb, ki so hočeš nočeš prisotne iz prejšnjega odnosa in mimo njih žal ne morejo vedno z zaprtimi očmi.

Ampak fantje vztrajno rinejo skozi zid …

Mine leto, dve. Vse novo nastale resne zveze in zvezice zvodenijo, naveličajo se zaletavanja in ko tako srečujejo neodvisne samičke, brez otrok in s solidnim življenjem, brez problemov in bisag iz preteklosti, reagirajo panično, saj po njihovi logiki vse samske tridesetletnice pričakujejo zakon, otroke in že vidijo, kako se bo preteklost ponovila.

In tako nekega dne, v svoji paniki, odkrijejo spletne klepetalnice, ter ugotovijo, da si tu lahko poiščejo zdolgočasene ženičke, takšne, ki jim je samo do kakšnega skoka čez plot in z njimi (naj bi ne bilo) problemov, ne obvez.

Potem so tu še otroci.

Različnih starosti in karakterjev.

Nekateri, tudi če bi želeli, težko razumejo. Karkoli, ne le bližnjih, družinskih odnosov, v katere potem dobesedno pade še tretja oseba.

Z mlajšimi je lažje, imajo svoje razlage in če te vzljubijo, je življenje z njimi dokaj enostavno.

Spominjam se prijateljevanja s partnerjevim sinom. Precej bister šestletnik, ki me je s svojimi vprašanji včasih spravil v zadrego, z razmišljanjem me nasmejal do solz.

Že ko sva se prvič videla, je izkoristil odsotnost očeta in mi pri gradnji sneženega moža zastavil zanj nepomembno vprašanje, ali imam kaj otrok, medtem ko sem se jaz kot odrasla oseba takoj vprašala, čemu me to sprašuje in mu odgovorila, da nimam otrok.

Ni se pustil motiti.

»Zakaj ne?«

»Ker …«

»Kaj jih ne moreš imeti?«

»Ne, ker imam pač službo, pa …«

»Jih zaradi službe nimaš?«

»Ne …«

»Zakaj pa potem nimaš otrok?«

Nisem več vedela, kaj naj odgovorim, ko je že zastavil novo vprašanje.

»Si poročena?«

»Ne.«

»Halo?! Seveda, ne moreš imeti otrok, če pa nimaš moža.«

Otroško logični zaključek.