O izbrisanih ne sme odločati ulica

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Slovenija / petek, 27. februar 2009 / 06:00

"Je med izbrisanimi tudi kak špekulant? Verjetno je. Vendar to ne spremeni dejstva, kaj je leta 1992 petindvajset tisoč ljudem naredila Slovenija in kaj je o tem odločilo Ustavno sodišče," pravi Goran Klemenčič, državni sekretar notranjega ministrstva.

Ljubljana – V ponedeljek je Ministrstvo za notranje zadeve (znova) začelo izdajati dopolnilne odločbe izbrisanim. Izbris je bil opravljen na včerajšnji dan pred 17 leti, zoper ministrico Katarino Kresal pa je največja opozicijska stranka SDS takoj vložila interpelacijo. Za Gorenjski glas je interpelacijo, izbrisane, njihovo število, dopolnilne odločbe in pomen reševanja problema, komentiral Goran Klemenčič, državni sekretar na notranjem ministrstvu.

»Interpelacija ne vsebuje vsebinskih argumentov, gre za neverjetno negiranje pravne države z nizanjem zavajajočih, neresničnih navedb, osebnih obtožb in špekulacij. V trenutno pregretem ozračju je to hkrati neodgovorno in nevarno. Prvič v zgodovini Slovenije se na odgovornost kliče ministrica zaradi izvrševanja odločb najvišje sodne instance v državi,« pravi Klemenčič in dodaja: »Kako odgovarjati na slaboumne očitke, da si z izdajanjem dopolnilnih odločb levica ustvarja volivce? Ko se soočita pravo in groba politika, pravo običajno izgubi, zato bomo na očitke odgovorili, vendar se ne bomo spuščali na nivo piscev interpelacije.« Problema izbrisanih vrsto let Slovenci niso poznali, enako tudi velik del politike, šele zadnje leto pa velja družbeni konsenz, da so izbrisani običajni ljudje, ne le špekulanti.

»Med več kot 25 tisoč izbrisanimi je polovica žensk, več tisoč otrok. So med njimi tudi oficirji in špekulanti? Seveda so, čeprav je njihova številka zanemarljiva. Dejanje države je bilo protiustavno in nezakonito, za izbris ni bil nihče kriv sam. Ustavno sodišče je dvakrat neposredno odločilo o zadevi, poleg tega še sedemkrat posredno,« nadaljuje Klemenčič in še: »Slovenija v svoji zgodovini pozna nekaj travm preteklosti: vojno nasilje, povojni poboji, spomeniki žrtvam … Odgovorni ljudje na položajih tega niso znali rešiti, zato so breme naprtili sedanjim generacijam. Naj tako naredimo še z izbrisanimi? Naj ti znova delijo Slovence?«

Žal mu je, da politika izkorišča tovrstne priložnosti za podpihovanje nestrpnosti, predvsem pri vprašanju odškodnin: »Zavedamo se, da se v težkih gospodarskih časih ljudje sprašujejo po smiselnosti našega početja. Izdajanje odločb nima neposredne zveze z odškodninami, to je manipulacija. Trenutno edina zadeva, primer Todorovič, še ni pravnomočna, razsodba niti ni bila neposredno povezana z izbrisom. Poleg tega so sodišča doslej vse zahteve po odškodnini, ki izhajajo neposredno iz izbrisa, zavračala. Nekaj dni po omenjeni sodbi sta bili dve zavrnilni sodbi. Verjetno bo kakšna tudi ugodena, zato pa naj bi bila pravna država in sodišča tista, ki so nad dnevno politiko. Danes je število postopkov pred sodišči manjše od številke 30, pa čeprav so za časa ministra Rada Bohinca izdali prek štiri tisoč dopolnilnih odločb. Kot rečeno, niti ena odškodnina še ni pravnomočno prisojena. Če kdaj bo, nobena ne bo milijonska. To so pravljice iz ameriških filmov. Pa vendar, prvina pravne države ni ljudska volja ali arbitrarna politika, ampak neodvisno sodišče, vsaj ko gre za vprašanja manjšine v razmerju do večine. O takšnih zadevah ne sme odločati ulica,« zaključi Goran Klemenčič.