Iz starih časov: Darwin, 200 let

»Rodil sem se v Shrewsburyju 12. februarja 1809. Spominjam se, kako nam je oče pravil, da se duševno močni ljudje po njegovem prepričanju spominjajo doživljajev že iz prav rane mladosti. To pa zame ne velja, kajti moji prvi spomini so šele iz časa, ko mi je bilo nekaj mesecev več kot štiri leta. Takrat smo se šli kopat v morje blizu Abergele; le prav megleno se spominjam nekaterih tamkajšnjih dogodkov in krajev.« No, kaj mislite, kdo se je rodil 12. februarja pred 200 leti? Ja, saj vem, da veste, zadnje tedne vsi mediji pišejo o njem, o možu, ki je s svojim raziskovanjem in pisanjem povzročil revolucijo v novodobnem naravoslovju: pisal se je Charles Darwin. Letos mineva tudi 150 let od prve objave njegove prelomne knjige O izvoru vrst (1859), ta mesec pa 200 let od njegovega rojstva.

Preberimo še nekaj odlomkov iz njegovega spisa Moje življenje, v katerem se spominja najprej svojih zgodnjih let. »Moja mati je umrla julija 1817, ko sem bil že nekaj nad osem let star; čudno se mi zdi, da se je komaj spominjam: v spominu mi je ostala samo njena smrtna postelja, njena črna baržunasta obleka in nenavadno narejena delovna miza. Mislim, da so moje pozabljivosti krive sestre, ker zaradi globoke žalosti niso mogle o njej govoriti niti omeniti njenega imena, deloma pa tudi to, da je bila dolgo hudo bolna.« V letu materine smrti je začel hoditi v šolo. »Spomladi isto leto so me dali v dnevno šolo v Shrewsburyju, kjer sem ostal leto dni. V predšolski dobi me je vzgajala sestra Karolina; dvomim pa, da je bilo to pametno. Baje sem se učil mnogo počasneje kot mlajša sestra Katarina in mislim, da sem bil v marsikaterem pogledu poreden. Karolina je bila zelo ljubezniva, bistra in prizadevna; preveč pa se je trudila, da bi me poboljšala, saj se še po toliko letih jasno spominjam, kako sem se sam pri sebi spraševal, preden sem stopil v njeno sobo: 'Kaj neki bo pa zdaj narobe?' in se kujavo hlinil, da mi ni nič mar, kaj bo rekla.«

Kdaj se je začel zanimati za naravoslovje? »Ko sem hodil v omenjeno dnevno šolo, sem se začel zanimati za naravoslovje, zlasti še za zbiranje. Trudil sem se dognati imena rastlin in zbiral sem vsakršne stvari: školjke, pečate, poštnine prosta pisma, kovance in minerale. Zbiralska strast, ki pripelje človeka do tega, da postane sistematični naravoslovec, virtuoz ali pa skopuh, je bila v meni zelo močno razvita; očitno mi je bila že vrojena, kajti nobena mojih sester niti moj brat niso imeli za to smisla.« Pa še en spomin. »Neki nepomemben dogodek iz tega leta mi je ostal neizbrisno v spominu, upam, da pač zato, ker me je zaradi njega kasneje vest zelo pekla. Presenetljivo pa je, da sem se v tej rani mladosti zanimal za spremenljivost rastlin. Nekemu drugemu dečku (mislim, da je bil to Leighton, ki je postal kasneje znan botanik in strokovnjak za lišaje) sem namreč rekel, da znam narediti raznobarvne Polyanthuse in trobentice tako, da jih zalivam z določenimi barvnimi tekočinami. To je bilo seveda popolnoma izmišljeno …« (Vir: Knjiga o Darwinu, 1959)