Zvesti Gorenjskemu glasu

Frančiška Lampret prihaja iz družine, kjer so bili tudi otroci od malih nog navajeni trdo delati. Še posebej ona, ki je bila najstarejši otrok med petimi.

Živeli so v hiši pod Slavkovim domom, in da so lahko preživeli, je oče kosil, otroci pa travo grabili, jo sušili in pripravljali mrvo za konje. Navajena nositi težke koše, je z očetom žagala in spravljala drva. Večkrat so bili lačni, saj niso imeli nobene hrane, niti kruha. Pove, da so skromno živeli, a so bili bolj srečni, kot so ljudje danes. Sama še vedno spoštuje košček kruha in je hvaležna, da ga ima, prav tako kot streho nad glavo. Po končani šoli je s 16 leti začela delati v Tekstilni tovarni Medvode, kjer je ostala do upokojitve. Že v šolo je peš hodila uro daleč, prav tako v službo. Ker je imela majhno plačo, se spominja, da si je še staro kolo morala kupiti na obroke. Danes živi v Medvodah, je vdova, ima dve hčerki, devet vnukov in tri pravnuke. Pred približno štirimi leti je zunaj našla majhno kepico, mucko, ki jo je poimenovala Mikica in ji od takrat dela družbo. Frančiška pove, da ji dnevi kar prehitro minevajo, saj veliko dela, a dela počasi. Če ne bi imela dela, bi najraje brala zgodovinske knjige. Rada prebira tudi Gorenjski glas, ker piše veliko o hribih, rastlinstvu in se ji sploh zdi zanimiv časopis. Skuha si sama, se odpravi na sprehod in v trgovino, vsako sredo pa jo obišče patronažna sestra, ki ji prinese zdravila in zmeri pritisk.