Srečanje žirovske elite

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. februar 2009 / 06:00

Kaj takega se zgodi le redko: da se srečajo skoraj vsi, ki v nekem kraju in med njegovimi rojaki nekaj pomenijo in da so pri tem sami presenečeni, koliko jih je ... Vprašanje pa je, ali bi lahko, če bi jih kdo povezal, skupaj tudi naredili še kaj več?

Zgodilo se je v četrtek, 12. februarja 2009, v Muzeju Žiri: slovesnost na čast dr. Lojzetu Gostiši, zaslužnemu umetnostnemu zgodovinarju in žirovskemu rojaku, ki mu je župan Bojan Starman na predlog Viktorja Žaklja podelil občinsko priznanje. Dr. Gostiša rodnemu kraju ni ostal dolžan: podaril mu je svoje življenjsko delo, faksimilni natis Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana. O prenovljeni Žirovski pristavi in podvigu Lojzeta Gostiše smo že pisali, to pot nas zanima predvsem slovesnost, ki se je ob podelitvi priznanja zgodila. »Sprevrgla« se je namreč v presenetljivo srečanje žirovske elite. Taka je bila zamisel Viktorja Žaklja. Udejanjati jo je začel že s seznamom povabljenih, do kraja pa uprizoril v imenitnem govoru, ko je posebej »povzdignil« nekatere od povabljenih, omenil pa tudi one, ki tistega večera niso mogli priti in so se opravičili. Vsakega je imenoval in nato o njem spregovoril nekaj izbranih besed. Dosegel je, da je vsak od »izvoljenih« vstal in se navzočim, ki so mu zaploskali, priklonil.

Povzdignjeni so bili najprej najvišji med gosti, trije akademiki in minister. Slednji, dr. Boštjan Žekš (tudi nedavni gost Glasove preje), je v eni osebi oboje, druga dva sta dr. Matjaž Kmecl in dr. Zdravko Mlinar, prvak slovenskih sociologov in žirovski rojak. Sledili so nekateri ugledni slovenski ustvarjalci, ki so prišli počastit svojega prijatelja Gostišo: Bogdan Osolnik, umetnostna zgodovinarja dr. Anica Cevc in dr. Milček Komelj (ta je že prej v svojem govoru predstavil celotni Gostišev opus), slikar Marijan Tršar in gospodarstvenik Anton Majzelj, ustanovitelj Mobitela. Imenovanim so sledili žirovski veterani: slikar Jože Peternelj Mausar, domoznanec in muzealec Alfonz Zajec, zaslužni učitelj Darij Erznožnik. Posebej so bili izpostavljeni nekateri ugledni rojaki: dr. Spomenka Hribar, filozofinja in prva pobudnica narodne sprave med Slovenci; dr. Marija Stanonik, slovstvena folkloristka in častna občanka občine Žiri; Tončka Stanonik, slovenistka in urednica; prof. dr. Anton Mlinar, teolog; Izidor Rejc, nekoč direktor Alpine, pozneje minister in poslanec; Zdravko Krvina, nekdanji politik, zdaj galerist v Gorenji vasi; prof. dr. Anton Gantar, kemik; mag. Martin Kopač, dvakrat direktor Alpine in njen nesojeni lastnik; Tomaž Košir, direktor Alpine v času, ko je bila največja; Drago Šubic, najuspešnejši podjetnik med Žirovci zunaj Žirov; Andrej Mlakar, filmski režiser.

Med mlajšimi se v znanosti odlikujejo: informatik dr. Boris Sobočan, antropologinja dr. Petra Leben Seljak, pravnica dr. Maja Bogataj Jančič, specialistka za področje intelektualne lastnine, ekonomistka dr. Adriana Rejc, biologinja dr. Katja Cankar. V visokih uradniških službah so znanstveniki: fizik dr. Franci Demšar, direktor Javne agencije za raziskovanje RS (ARRS), agronom mag. Miran Naglič, funkcionar Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, matematičarka dr. Amalija Žakelj, visoka uradnica Zavoda za šolstvo, pravnik mag. Goran Klemenčič, državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve.

Med gospodarstveniki in podjetniki, ki v kraju delujejo zdaj, so bili izpostavljeni: Aleš Dolenc (M Sora), Milan Kopač (Kladivar Žiri), Lado Mrak (Ika), Toni Erznožnik (Lesko), Silvo Žakelj (Pohištvo Žakelj), Anton Mur (Ino), Beno Kavčič (Mixi Foto Video), Maks Plesec (Mapro), Vinko Podobnik (Vista), Jani Oblak (Mesarstvo Oblak) in ne nazadnje Franci Jurca, mladi gospodar na najbolj sodobni kmetiji v občini, pri Jureču v Brekovicah. Po svoji vlogi v kraju se odlikujeta zdravnika, doktorja Dušan Sedej, ki je tudi dober slikar, in Ivo Mohorič, ki je specialist alternativne medicine. Za prenovo šole si prizadeva ravnatelj Marijan Žakelj. Za prenovo Žirovske pristave so najbolj zaslužne tri dame, arhitektka Beta Poljanšek in občinski uradnici Ida Filipič in Olga Vončina. Med kulturniki, ki živijo v kraju, so najvidnejši: slikar in profesor Tomaž Kržišnik, slikar Pavle Sedej, publicist Miha Naglič, »kulturna ministrica« Metka Debeljak. Tu so doma mladi umetniki, ki se uveljavljajo tudi v svetu: slikarki Tjaša Demšar Iris in Barbara Kastelec, skladatelj in laični teolog mag. David Beovič, violončelist Jošt Kosmač. Brata Gregor in Boštjan Žakelj se odlikujeta po oblikovanju spletnih strani, mladi Rok Sobočan je dober sabljač in talentiran oblikovalec …

Med športniki je Žakelj najprej omenil veterane: Adolf Križnar je »biološki fenomen«, pri 78 letih se še vedno udeležuje tekaških in kolesarskih maratonov; Marjan Maček je bil svoj čas državni prvak v judu, Oto Giacomelli smučarski skakalec in komentator, Boris Strel bronasti na svetovnem prvenstvu v veleslalomu, Uroš Vehar svetovni prvak v balinanju, Sašo Jereb vrhunski judoist, Špela Ponomarenko, Žirovka po starem očetu, je kajakašica na mirnih vodah, Peter Lamovec tekmuje v gorskem teku, Petra Pivk v balinanju, Cene Šubic je eden boljših med slovenskimi srednjeprogaši …

Kaj torej porečete na to »selekcijo«, ki ni le Žakljeva, ampak tudi dejanska! Še ne tako dolgo nazaj so bili vaški ali trški izbranci tisti, ki nastopajo v Cankarjevih dramah: župnik, zdravnik, ponekod tudi sodnik in notar, učitelji in njihov nadučitelj, župan, ki je bil običajno tudi gostilničar, večji posestniki in morda celo kak umetnik … Tako je bilo do 2. sv. vojne tudi v Žireh. Po vojni elite ni bilo, je ni smelo biti, dejansko najmočnejši človek v kraju pa je bil samo eden – direktor Alpine; drugi, tudi razni partijski sekretarji, so bili za njim. Zdaj pa je slika veliko bolj pestra in številna; v njej sem takoj pogrešil Matjaža Lenassija in Jakoba Kokalja, prva moža Alpine in Etikete ter Igorja Jereba, župnika. Nisem vedel, zakaj ju Žakelj ni uvrstil, pa sem ga vprašal. Odgovoril je jasno: ker niso Žirovci po rodu. V tem primeru bi bil namreč njegov plemensko plemeniti spisek še precej daljši.

Kakorkoli že, tisti, ki smo bili na našem srečanju posebej imenovani, smo bili nad tem najprej malo presenečeni, večina česa takega ni vajena. Premislek pa pokaže, da je prav, če se tiste, ki so spredaj in vlečejo naprej, kot take tudi izpostavi. Časi socialnega egalitarizma so mimo, tudi v kriznem času bo odločilna vloga tistih, ki se bodo z njo dejavno spoprijeli, in ne le trpno čakali, kdaj mine. Ne nazadnje bi bilo lahko srečanje žirovske elite tudi izziv drugim krajem podobne velikosti, da se njihovi izbranci srečajo, preštejejo in stehtajo. Še največ pa bilo vredno, če bi nam uspeli vsaj nekatere vključiti v krajevne projekte, da bi v njih dejavno sodelovali. To pa je že drugo vprašanje in še večji izziv.