Sedmica: Hudič v sili

Medsebojno pregovarjanje slovenskih političnih dejavnikov glede vstopa Hrvaške v zvezo Nato in v naslednjem koraku v Evropsko zvezo na eni strani in dolgoletna dvostranska pogajanja med nekdanjima bratskima republikama na drugi so se končala v duhu slovenskega pregovora: v sili hudič še muhe žre. Zanimivo. V pičlih petih urah so poslanci državnega zbora uredili stvari, ki jih v malo manj kot dveh desetletjih ni uspelo urediti niti najvišjim političnim predstavnikom niti uglednim pravnikom niti uglednim zgodovinarjem niti nobenim drugim zainteresiranim predstavnikom obeh vpletenih strani in na izredni seji državnega zbora so sprejeli Sklep o zavarovanju slovenskih interesov pri vstopu Hrvaške v Nato.

V sklepu je med drugim črno na belem (naknadno) zapisano: »Na dan osamosvojitve, 25. junij 1991, so slovenski organi med drugim izvajali pristojnosti v zaselkih na levem bregu Dragonje, na ozemljih na levem bregu Mure pri Hotizi in Slovenija je imela teritorialni stik z odprtim morjem in je izvajala jurisdikcijo nad celotnim Piranskim zalivom.« Glede na desetletja političnega tavanja v temi, da ne uporabim besedne zveze ribarjenja v kalnem, je dokument nedvomno zgodovinski. Je pa za lase privlečena trditev Iva Vajgla, predsednika odbora za zunanjo politiko, češ da je »dokument nastajal v duhu zavedanja odgovornosti, ki jih imajo državni zbor in njegova delovna telesa do zaščite nacionalnih interesov«.

Gospod Ivo Vajgl in vsi drugi, tako z vladne kot tudi z opozicijske politične linije, položite roko na srce in priznajte, da ste dokument sprejeli izključno zaradi strahu pred grožnjo z referendumom in ne, kot zdaj (naknadno) zatrjujete, zaradi slovenskega nacionalnega interesa. Povedano drugače, če ne bi Zavod 25. junij in Stranka slovenskega naroda (mimogrede, slednja je maja lani med drugim zbirala podpise za ukinitev trajnega sodniškega mandata) trmasto vztrajala, da poslanci državnega zbora sprejmejo sklep o nepriznavanju hrvaških predpisov, ki kršijo ozemeljsko celovitost Slovenije, do sprejetja sklepa nikakor ne bi prišlo.

Če špekuliramo in trditev predsednika odbora državnega zbora za zunanjo politiko postavimo na »glavo«, se ta v svojem bistvu glasi: »Če Zavod 25. junij in SSN ne bi grozila z referendumom o vstopu Hrvaške v zvezo Nato, bi se večina koalicijskih in opozicijskih poslancev v državnem zboru požvižgala na slovenski nacionalni interes in bi sosedi brez pomisleka prižgala zeleno luč. Pravzaprav ne bi o slovenskem nacionalnem interesu v tem kontekstu razmišljal (domala) nihče.«

Je že tako, da se demokracija ne konča za zidovi državnega zbora ali vladne palače in da lahko namero politične oligarhije kadar koli prekriža bodisi peščica poslancev državnega zbora (s podporo zunajparlamentarne politične asociacije) bodisi civilna družba. In to si je dobro zapomniti. Vsekakor pa se je moja napoved, da bosta ostala vladni predsednik Borut Pahor in predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša pred pogojno rečeno izsiljevanjem Zavoda 25. junij gola in bosa, izkazala za točno.