Po košer meso je treba v Trst

Ob dnevu spomina na holokavst so na kranjski ekonomski gimnaziji gostili člana vodstva Judovske skupnosti Slovenije Matijo Ravitza.

Res nas je malo, a slovenski Judi obstajamo, se je že na začetku čutil dolžnega pojasniti Matija Ravitz. Kot namreč pravi, mnoge začudi, da je rojen v Sloveniji. Če smo še natančnejši, je bil pravzaprav po spletu okoliščin rojen v Kranju. V Kranj se je znova vrnil, ko si je tu našel stanovanje, a je ostal zgolj tri mesece, saj ga bolj privlači vrvež našega glavnega mesta.

Koliko članov šteje Judovska skupnost Slovenije in koliko Judov po vaših ocenah živi v Sloveniji?

»Judovska skupnost ima uradno 150 članov. Po oceni jih zunaj skupnosti živi še od tri- do petkrat toliko, kar pomeni okrog petsto do tisoč.«

Kako to, da je v Sloveniji judovska skupnost tako majhna?

»Za to je treba pogledati daleč v zgodovino. Močne judovske skupnosti so v slovenskem prostoru prisotne že v srednjem veku na Štajerskem in Kranjskem. Kdaj so se skupnosti vzpostavile, ni natančno znano, vendar približno eno do dve stoletji pred izgonom, se pravi v 14. stoletju. V začetku 16. stoletja pa je prišlo do izgona Judov iz Ljubljane, ob koncu tega stoletja pa še iz Maribora. Takrat so namreč deželni stanovi pri monarhu dosegli izdajo odloka o izselitvi Judov in prepovedi njihovega naseljevanja. Za Kranjsko je ta prepoved veljala zelo dolgo, prvi Judje so se tu znova naselili šele po Napoleonu.«

Kaj je bil povod za izgon Judov iz teh dežel?

»Šlo je predvsem za ekonomsko finančne interese deželnih stanov. Sprva so bili naseljevanju Judov naklonjeni, saj je bilo to povezano z razvojem mest – za to so potrebovali pretok financ, Judje pa so posojali denar. V Mariboru recimo je ta razcvet trajal dvesto let, potem pa so se pojavili že drugačni interesi, ki jim je med drugim botrovala tudi velika zadolženost judovskim posojilodajalcem. Ni pa šlo v teh primerih za pogrome nad Judi. Skupnosti so bile preseljene v druge dele monarhije na podlagi cesarskega odloka, ki so ga zahtevali deželni stanovi. V srednjem veku so bile te migracije dokaj normalne. Na Štajerskem in Kranjskem potem praktično ni bilo več Judov.«

Kdaj so se začeli znova naseljevati v slovenskem prostoru?

»V Ljubljani je ta prepoved naseljevanja veljala zelo dolgo; posamične družine so spet začele prihajati šele v 19. stoletju. Drugače je bilo v Prekmurju, versko najbolj tolerantnem delu Slovenije, kjer so bile judovske skupnosti v Murski Soboti, Lendavi in Beltincih. Ob okupaciji leta 1941 je bila Slovenija razdeljena na tri okupacijske cone. V nemški okupacijski coni, kjer je bilo na srečo najmanj Judov, so takoj začeli izvajati rasne zakone, drugačna pa je bila usoda Judov v italijanski okupacijski coni. Ljubljanske Jude so sprva zgolj popisali in jih preselili v Italijo, kjer so se morali vsak dan zglasiti na policiji. Žal tudi te doleti usoda drugih italijanskih Judov po kapitulaciji Italije. Na ozemlju pod madžarsko oblastjo pa so do leta 1944 živeli relativno mirno, z zamenjavo oblasti pa so jih podobno kot drugod začeli preseljevati v gete in taborišča. Prekmurske Jude je to doletelo aprila 1944, ko so vse pripadnike tamkajšnje skupnosti odpeljali v Auschwitz, večino v plinske celice. Holokavst je preživelo le okrog deset odstotkov predvojne judovske populacije, ki je štela po ocenah od tisoč do dva tisoč ljudi. Polovica preživelih se je do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja odselila v Izrael, Ameriko, Kanado in Avstralijo.«

Kaj je bil razlog za to?

»Nekatere je po vrnitvi v Slovenijo zaradi nemških priimkov doletela usoda nemške manjšine. Izgubili so državljanstvo in premoženje, zato so si življenje ustvarili drugje.«

Pravite, da marsikoga začudi, da ste rojeni v Sloveniji?

»Dostikrat se Slovenci ne zavedajo, da Judje živimo v Sloveniji, da je slovenščina naš materni jezik in da se štejemo tako za Slovence kot tudi za Jude. Že generacije živimo v tem okolju, česar se mnogi ne zavedajo.«

Zato tudi mešanih zakonov, torej med Judi in Slovenci, danes verjetno ni več malo?

»Judovstvo se prenaša po materini strani – otrok, rojen judovski materi, se samodejno šteje za Juda. Načeloma so tradicionalne skupnosti zelo pazile, da ni prihajalo do mešanih zakonov.«

Zakaj?

»Problem lahko nastane pri vzgoji otrok. V nekaterih ortodoksnih skupnostih so se zato celo odpovedali otrokom, če se niso poročili z Judom. V Sloveniji to ni bilo tako izrazito, čeprav je bilo pred vojno malo mešanih zakonov. Po vojni se je to spremenilo, glede na to, da je preživelo zelo malo Judov in je tudi družbeni sistem religijo postavil na stranski tir. Po vojni so se zato pojavili večinoma mešani zakoni.«

Kako torej danes, ko je verjetno pritisk asimilacije izredno velik, skrbite za ohranjanje svoje identitete?

»Osnovno socializacijsko funkcijo opravi družina, tu je še judovska skupnost, ki je vedno omogočala druženje z drugimi judovskimi otroki. V Jugoslaviji so recimo imeli počitniško hišo v Pirovcu, zdaj otroci letujejo na Madžarskem. Zanje organizirajo zabavno poučne aktivnosti ter jim skozi igro in kreativno udejstvovanje približajo koncepte judovstva.«

Sami zase pravite, da ste zelo sekulariziran Jud, saj v Sloveniji niti ni veliko možnosti za prakticiranje judovske veroizpovedi …

»Možnosti za prakticiranje katerekoli veroizpovedi, ki ima skupinski značaj, so slabe, če je skupnost majhna. Od vsakega posameznika pa je odvisno, do katere mere bo izpolnjeval zapovedi in prepovedi, ki jih je v judovstvu 613. Tu bi najbolj izpostavil košer hrano – košer pomeni hrano, ki je primerna za uživanje. Vse vrste mesa niso primerne, obenem morajo biti živali usmrčene na primeren način, brez pretiranega trpljenja. Ob uživanju mesa v njem ne sme biti prisotna kri, saj se kri, ko izstopi iz telesa, šteje za nečisto. Najbližje je košer meso mogoče dobiti v Trstu. Drug pomemben vidik, ki ga je mogoče upoštevati, pa je ločevanje mesnih in mlečnih živil. A za to rabiš dva hladilnika, dva seta krožnikov …«

Sami se torej tega ne držite?

»Ne, a se imam kljub temu za Juda.«

Kaj je tisto, po čemer bi lahko rekli, da se ločite od drugih, ki niso Judi?

»Ena od stvari, ki se je drži precej Judov, je zavedanje desetih zapovedi.«

Že, a lahko bi rekli, da je celoten vrednostni sistem sodobne civilizacije zasnovan na upoštevanju večine od teh zapovedi …

»Stvari, ki nas ločujejo, so obredja, pri katerih liturgija poteka v hebrejskem jeziku. Imamo tudi druge praznike; eden večjih je sabat, ko se dobimo s prijatelji, blagoslovimo vino … Pripravimo kiduš, to so blagoslovi za sabat. Z veseljem si vzamem čas za to. Skupnost ima tudi svojega rabina, ki službuje v Trstu, a predvsem ob večjih praznikih pride v Ljubljano, enkrat na mesec pa tudi za sabat. Večje praznike praznuje kar cela skupnost, kot so recimo roš hašana oziroma judovsko novo leto, pa pasha, purim … Skozi to se družimo, pomemben dejavnik pa je tudi rabin, ki ni duhovnik, ampak ima bolj funkcijo učitelja postave. Je tudi najbolj versko izobražen in zato verska avtoriteta. Organizira so tudi predavanja za zainteresirane.«

Se dogaja tudi, da se nekdo zaradi poroke spreobrne v judovsko vero?

»V Sloveniji glede mešanih zakonov ni takega pritiska staršev, a versko se lahko poročita le Jud in Judinja. Postopek spreobrnjenja v judovsko vero traja dve do tri leta. Je tudi zelo rigorozen, zato se za kaj takega odloči malo kandidatov. Potencialni konvertit se mora najprej vsega naučiti in potem tudi dejansko to živeti.«

Za konec – kako vi osebno gledate na konflikt med Izraelci in Palestinci?

»Tako kot vsak konflikt je tudi ta vreden obžalovanja, hkrati pa tudi ne preseneča, saj imamo na eni strani državo Izrael, ki mora svojim državljanom zagotoviti varnost, na drugi strani pa gibanje Hamas, ki te države ne priznava in katerega del politične karizme je ravno v tem, da sproža napade na Izrael. Še bolj tragično je, ker te vojne ne prinesejo sprememb, do katerih lahko pripelje le konstruktivni dialog med sprtima stranema. Sam se strinjam z nekim čilenskim duhovnikom, ki je v kritiki Pinochetovega režima dejal, da kar se s silo pridobi, je treba tudi braniti s silo.«