Skrivnostni vlak, mobilni in ...

"Rekonstrukcijo 8 mm filma bi posnel na mobilca," meni Aljoša Korenčan, dobitnik nagrade Modri zob 09, za najboljši kratki film posnet na mobilni telefon.

Bi v diagnozo lahko napisali, pogosto se mu dogaja, da snema filme na mobilni telefon?

»To ravno ne, se pa zgodi, da sem in tja kaj posnamem na mobilni telefon. Družabno »zajebancijo«, pretep, kakšen seks … Ampak sedaj se pogovarjava o filmu, mar ne?

Seveda o tvojem kratkem filmu Train, s katerim si zmagal tako v posamezni kategoriji kot v absolutni konkurenci natečaja Modri zob 2009 … Kaj je bilo prej natečaj ali film?

»Film. Posnel sem ga poleti 2007 na vlaku med Splitom in Zagrebom. S kolegom sva se peljala z nekega snemanja v Dalmaciji. Kazalo je na živ dolgčas naslednjih pet ur, kolikor naj bi trajala vožnja, nakar sem opazil simpatično punco dva sedeža naprej, obrnjeno v mojo smer. Začel sem jo snemati, njo in deloma okolico ter nekatere ostale ljudi na vlaku. Nastal je nekakšen voayerski posnetek, več kot uro materiala s tem, da sem vmes polnil baterijo, bilo je nekaj prevrtavanja in brisanja … V nekem trenutku se mi je zdelo, da je dekle tudi opazilo, da »se snemamo«.

Jih nisi nič slišal … Te ni bilo strah, da te bo kdo nahrulil, kaj da se greš?

»Niti najmanj. Zakaj? Saj to danes marsikdo počne. Mogoče so ljudje nekoliko pogledovali vame, to pa je tudi vse. S seboj sem sicer imel v kovčku tudi veliko kamero, s katero seveda ne bi mogel narediti tako intimnih posnetkov, kot z mobilnim telefonom. Če je bilo moj prvi navdih dekle v vlaku, pa sem stvar takoj povezal s prijatelji iz skupine The Tide, za katere sem nameraval narediti nekaj kadrov za odrsko video projekcijo na njihovih koncertih. Kasneje sem zmontiral nekaj več kot pet minut dolg film in ga predvajal na nekem plesnem festivalu, nato pa mi je režiser Klemen Dvornik (A s' ti tud' not padu) predlagal, naj dodam glasbo, mogoče glas v offu in pošljem filmček na kakšen festival ... Tako sem Viti Osojnik naročil besedilo na temo ženska tridesetih let na vlaku, ki govori po telefonu, posluša muziko, je sendvič … Vita mi je napisala pet besedil v angleščini in potem sva enega izbrala. Uporabila sva angleščino in s tem dobila mednarodni element, sicer pa niti nisem vedel od kod je dekle z vlaka, je Slovenka, Hrvatica, Madžarka …?

Si se kaj trudil, da bi izvedel?

»Ne. Zdaj delam na tem, saj na koncu filmčka piše »Traži se«. Torej z Vito sem posnel ženski glas, dodal glasbo The Tide in zadevo zadnji dan poslal na natečaj Modri zob, na katerem sem potem dobil nagrado. Zdaj sem filmček poslal še na dva festivala v Grčijo in v Milano, kjer je med drugim v žiriji tudi igralce Richard Gere. Mogoče bom pa kasneje po tem posnetku naredil kratki igrani film, če si bom upal. Po poklicu sem vendarle snemalec.«

Deluješ mi nekoliko neambiciozno …

»Nisem ravno pristaš pošiljanja filmov na razne natečaje, ampak ko vidiš, da je zadeva ljudem všeč, ko dobiš nagrado in potem številne pozitivne odzive na to, potem nekako steče … Sicer pa je v našem poslu tako, da je najprej dobro dobiti nagrado, pa drugo nagrado, tretjič pa dobiš posel. Tudi to je namen kratkih filmov na festivalih. Res pa je, da so ti tudi nek poseben »žmoht«.«

Predvidevam, da po rojstvu nisi ravno strokovnjak za mobilne telefone, ampak predvsem fotograf oz. snemalec …

»Saj vidiš, še fotografije ne znam prenesti z mobilnega na računalnik. Seveda me zanima fotografija, a ne le kot nekaj štirikotnega za družinski album, ampak fotografija kot izraz za svetlobo, objekt, prostor in množico slik, ki se premikajo … Zato pri propagandnih filmih, videospotih in filmih govorimo o direktorju fotografije, ki je običajno tudi prvi snemalec.«

Začel si kot obetavni snemalec pri lokalni televiziji …

»V tem poslu sem dvanajst let, od svojega osemnajstega leta. Začel sem na lokalni televiziji v Kranju, kjer sem se ogromno naučil. Tako najbrž začnejo mnogi, saj v Sloveniji ne moreš pridobiti formalne izobrazbe snemalca. Ko se je v Kranju moje napredovanje ustavilo, sem šel v Ljubljano na nekoliko večjo zasebno televizijo, potem pa sem že sodeloval v raznih produkcijskih ekipah, snemal reklame, kratke filme, celovečerce. Zadnja leta delam kot snemalec, direktor fotografije in še vedno kot fotograf. Veliko stvari še vedno delam zastonj ali pa je zelo slabo plačanih. Zgodi se, da odbiješ tudi od honorarja in si najameš boljšo tehniko, da je delo lahko bolj kvalitetno narejeno. Zastonj je včasih za prijatelje in pa za referenco. Nekateri pravijo, da se od fotografije ne da živet. Če jo tako kot jaz jemlješ na več področjih, saj me ta zanima kot kamera in film in kot klasična ter komercialna fotografija, potem se da.«

Dela tudi ne manjka?

»S svojim podjetjem Fotokamerad sem na trgu in potem delam za različne naročnike. Največkrat so to režiserji. Zadnje čase veliko delam z Miho Knificem, ki je tudi iz Kranja. Nazadnje je bil to petnajstminuten dokumentarec o arheoloških izkopaninah v Lajhu. Posneli smo tri sete, rekonstrukcijo leta 500, 1900 in 2008.«

Posnel si Vampirja z Gorjancev, nekaj odličnih spotov, dokumentarcev …

»Vampir ja, še vedno sem zelo ponosen na spot Desire skupine The Tide, ki je bil posnet na 16 mm trak, dober je spot skupine Non iz Ljubljane, dobro mi je uspel dokumentarec Planet prihodnosti o izumitelju Andreju Pečjaku, zelo ponosen pa sem tudi na zadnji film Vilka Filača Lovec na oblake, kjer sem bil njegov asistent. Vilko je bil moj veliki učitelj. Sicer pa mi veliko pomeni šolanje za tako imenovani »steadicam« v Mainu v Ameriki. Pri nas ta sistem snemanja obvlada dva, mogoče trije. Jutri snemamo študentski film, konec tedna spot za skupino The stroj …«

In si eden tistih, ki si nikakor ne moreš planirati smučanja, morja …?

»Rad moraš imeti tako sebe kot delo, vendar ko delam na nekem projektu, je lahko to dan in noč. Nimam natančnega delavnika. Ne razmišljam, ali bom šel poleti na morje, bolj me zanima, ali bom posnel kakšen film.«

Na morju?

»Upam.«

Tvoj filmski žanr?

»Roadmovie.«

Na sliki cela glava ali samo polovica?

»Pol. Ni treba vedno, da se vse vidi.«