Ne čisto za konec

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. februar 2009 / 06:00

Zgodba o Nataši in njenem boju za preživetje

Tudi tašča je bila jezna na Natašo, ker se ji je zdelo, da zganja nepotrebno paniko. Dejala je, da so oni zdrav rod, da bolezni skorajda ne poznajo. Da to ve tudi zdravnik in da se naj neha ubadati s trenutno slabim počutjem, pa bo to čez noč minilo.

Pa ni. Bilo je še slabše.

»Nekega jutra, ko oba nisva celo noč niti zatisnila očesa, sem mu pomagala v avto in potem sem ga na lastno odgovornost odpeljala na urgenco. Bil je že tako slaboten, da brez moje pomoči ni mogel prehoditi niti tistih nekaj deset metrov čez parkirišče. Ko naju je zagledal dežurni zdravnik, je takoj ukrepal. Petra je nemudoma poslal na pregled krvi, poklical je nekega drugega zdravnika in čez slabi dve uri so mi že povedali, da je zadeva resna. Kako resna, sem vprašala, medtem ko mi je srce razbijalo, ko so mi noge klecale in ko se mi je zdelo, da bom zdaj, zdaj umrla. Zelo resna, je resno odgovoril zdravnik. In potem sem se samo sesedla, prvo pomoč so morali nuditi tudi meni …«

»Vsaj tako so me potem tolažili,« vsa v solzah pripoveduje Nataša in na obrazu se ji zariše na novo prebujena bolečina, ki je ves ta čas, od Petrove smrti sem, ždela v njeni duši. Trenutki, ki so bili najtežji v njenem življenju, so minili kot nekakšna nočna mora. Ve, da je bilo zelo hudo, a ko bi morala razkrivati drobce, posamezne trenutke, ne bi šlo.

»Bolečine se ne da secirati. Še zmeraj je v enem kosu in dvomim, da bo kdaj drugače,« reče žalostno.

Skrb za otroka in za vsakdanji kruh sta jo prisilila, da se je počasi spet postavila na noge in poskušala živeti, vsaj kolikor toliko normalno naprej.

»Potem pa sem, nekega jutra, tik preden sem odšla v službo, v spodnjem nadstropju, tam, kjer je živela tašča, ujela besede, ki so me prikovale ob tla in mi niso dale dihati. Eden od svakov je na ves glas robantil, češ a sedaj nam bodo pa tujci zasedali pol hiše. Tašča pa mu je odgovarjala, naj vendar da mir, da bo že ona uredila tako, da se bom jaz z otrokoma odselila. Prej ali slej. Nisem mogla verjeti lastnim ušesom. Peter se še pohladil ni, oni pa mečejo iz hiše svoja lastna vnuka … Komaj da sem se privlekla do avtomobila, otroka sem odložila v vrtcu in v šoli, potem pa sem poklicala v službo, da se ne počutim dobro. Sploh ne vem kako, toda nenadoma sem se znašla blizu brega reke, ki teče po naši dolini, stopila sem ven iz avta in se namenila k vodi. Če mi na spolzkih in vlažnih tleh ne bi spodrsnilo, da sem telebnila na zadnjo plat, bogve, kaj bi storila … A udarec ob tla me je streznil. Zdelo se mi je, kot bi se prebudila iz morastih sanj, na široko sem odprla oči in spreletela me je taka groza, da bi najraje zakričala …«