Kot bi spet dobil nagrado

Najstarejši slovenski igralec Aleksander Valič je ta teden dopolnil 90 let. Še nedavno tega je na partizanski prireditvi v Dražgošah kleno recitiral slovensko poezijo. Njegovo partizansko obdobje je bilo tesno povezano z Gorenjsko, kamor se rad vrača ob prazničnih priložnostih.

Kaj vas poleg partizanskega obdobja še povezuje z Gorenjsko?

»Z Gorenjsko sem že od mladosti povezan prek svojega bratranca Viktorja Valiča, zdravnika iz Preddvora. Kot zdravnik je prihajal k mojemu očetu, pozneje tudi k meni. Ko mi je bilo šestnajst let, se mi je ponudil za birmanskega botra. K birmi sem šel v Preddvoru in ko je škof prišel do mene, me je vprašal: dečko, kje imaš pa botra. Že tedaj sem bil zelo velik in botra za menoj se ni videlo. No, na Gorenjskem sem imel tudi nekaj dobrih prijateljev, soborcev iz partizanskih let. Iz Dolomitov so me namreč poslali na Gorenjsko, v Karavanke. Spominjam se, da takrat niti nisem znal hoditi po gorah. Reševal me je soborec Planinc (res je imel ravno pravšnji priimek), ki me je naučil, kako naj postavljam noge, da bom zmogel pot navkreber. Občudoval sem ga, kam vse je lahko priplezal: ko sem nekoč stal na straži in občudoval gorske vrhove, sem ga opazil na gorski polici, tam, kjer sem nekaj prej videl stati mogočnega jelena. In ni mi bilo jasno, kako sta žival in Planinc priplezala tako visoko!«

Doma ste sicer na Primorskem, od koder ste izpod italijanske oblasti pribežali v Ljubljano …

»Rojen sem v Gorici leta 1919, kjer je naša družina doživljala težke čase. Oče je imel v Gorici tri delavnice, ki so mu jih italijanske oblasti zaplenile, oče pa si je z begom rešil golo življenje. Takrat so namreč Slovenci, njihove šole in društva doživljali velike pritiske. Oče se je naselil v Ljubljani, kjer je ob pomoči soborcev iz prve svetovne vojne in takratnega ljubljanskega župana dobil službo v plinarni. Kmalu je za očetom odšla tudi preostala družina. Star sem bil deset let, ko smo prišli v Ljubljano. Na svoje otroštvo imam lepe spomine, imeli smo se radi in oče, sicer izjemno močan človek, je bil z nami zelo dober.«

Med vojno ste bili najprej organizator OF, pozneje partizan. Kako ste prišli med gorenjske partizane?

»Med drugo svetovno vojno sem bil najprej organizator OF, nato sem šel v partizane. Kakor je bilo to obdobje težko, imam nanj tudi lepe spomine. V partizanih sem prvič slišal besedo tovariš in spoznal tudi njen topel in plemenit pomen. Kot rečeno, sem iz Dolomitov prišel v Karavanke, kjer sem imel izredno srečo, da sem preživel vse napade. Nato smo se pred nemškim napadom umaknili na Jelovico. Spominjam se, kako smo se nekoč vsi mokri in prezebli ustavili ob oglarski kopi na Malem Mohorju in se greli ob ognju. Začel sem recitirati Gregorčičeve pesmi. Gregorčiča mi je priljubil že oče in je še vedno moj najljubši pesnik. Ko bi moral nastopiti svojo dolžnost na straži, me je po rami potrepljal komandant in mi dejal, naj še kar ostanem ob ognju, stražo pa bo prevzel on …«

Se je v partizanih začelo tudi vaše igralsko življenje?

»Začelo se je pravzaprav že v osnovni šoli. Ko sem bil četrtošolec v osnovni šoli na Vrtači, je naš katehet priredil igrico, v kateri sem (kot največji v razredu) igral očeta. Takrat sem prvič stal na odru, in to na malem odru Križank. Kot mladenič sem rad obiskoval predstave v Drami (na stojišču, saj nisem imel denarja) z veliko željo, da bi tudi jaz igral na tem odru. In nekoč tudi sem stal na njem kot statist. Sošolec z Vrtače, ki je bil v gledališču zadolžen za statiste, me je priporočil režiserju, ta pa me je zavrnil, nato sva uporabila zvijačo, da sem prišel na oder kot vojak, ki je moral tam stati na straži. Toda zaradi silnega vznemirjenja mi je postalo slabo, zapustil sem oder in se za odrom onesvestil, režiser pa se je seveda zaradi tega neznansko razburil. No, med vojno sem na Dolenjskem, kamor sem prišel v Cankarjevo brigado, spet začel recitirati, pozneje pa organizirati tudi kulturne večere, mitinge. Ko so videli, kaj počnem, so me povabili h gledališču. Po kapitulaciji Italije so me skupaj s soborcem poslali na tečaj. Petnajst dni so nama dali prosto in takrat sva prehodila vso svobodno Belo krajino in za hrano delala pri kmetih. Zatem sva šla v Semič, šesterico so nas izbrali za nadaljevalni tečaj. V tem času sem hudo zbolel za pljučnico. Ko sem naposled ozdravel, sem se pridružil novoustanovljenemu Frontnemu gledališču. Frontniki smo veliko nastopali po brigadah, obiskovali slovenske kraje, ljudem recitirali, peli partizanske pesmi, igrali prizore iz partizanskega življenja. Povsod smo hodili z orožjem, kajti ves čas smo se tudi borili. 5. maja 1945 smo bili Frontniki navzoči tudi ob ustanovitvi prve slovenske vlade v Ajdovščini, že naslednjega dne pa smo odšli v Trst. Ko smo osvobodili Trst, nas je Bojan Adamič povabil na tržaški radio, kjer smo oddajali prvo oddajo v slovenskem jeziku. Odigrali smo Naš pohod Zvoneta Sintiča. Zaradi velikega navdušenja nad vsem dogajanjem in nad uspelo uprizoritvijo je Bojan kar skozi okno sprožil rafal …«

S Trstom ste ostali povezani tudi po osvoboditvi kot član tamkajšnjega gledališča …

»Sanjal sem, da se bom nekoč vrnil na Primorsko. Ko smo se 9. maja vrnili v osvobojeno Ljubljano, kjer smo priredili partizanski miting, sem se srečal z Matejem Borom. Vprašal me je, ali bi želel sodelovati v kakem gledališču in mi predlagal, naj grem v Trst, kjer bodo ustanovili Slovensko narodno gledališče. Res sem šel in tam ostal dve leti, potem pa sem zaradi naporov in izčrpanosti znova hudo zbolel. Med gostovanji po Primorski sem srečal tudi Franceta Bevka in prosvetno-kulturno organizatorko Danico, ki je pozneje postala moja žena.«

Kako pa ste prišli v Dramo, kjer ste ostali vse do upokojitve?

»V Ljubljani se je ravno ustanavljala akademija za gledališče in želel sem študirati. Zaprosil sem tudi za štipendijo, pa mi je niso dali, češ kot star partizan se boš že znašel. Skrbelo me je, od česa bom živel. To sem sporočil na direkcijo tržaškega gledališča in tam so mi pomagali, da sem dobil delo v Drami. Ko sem bil član tamkajšnjega igralskega ansambla, sem oblikoval okoli 120 vlog. Leta 1974 pa so me upokojili, osem let prezgodaj, kajti kot nosilec partizanske spomenice 1941 sem bil upravičen do zgodnejše upokojitve. Rad bi še delal, zato je bila upokojitev dolgo moja velika bolečina. Po upokojitvi sem delal v drugih gledališčih, tudi v kranjskem, pomagal sem igralskih skupinam v amaterskih gledališčih. Vabili so me na radio, k filmu, na televizijo. Sodeloval sem tudi pri nastanku prve TV oddaje, Noč na verne duše. Vse to mi je veliko pomenilo. Honorarjev mi ni bilo mar, pomembneje mi je bilo, da imamo Slovenci svoj film, svoj radio, svojo televizijo, kjer imamo možnost gojiti lepo slovensko besedo. Odnos do teh vrednot je še očetovo izročilo.«

Kot igralec ste prejeli številna priznanja, lani pa so vam dodelili tudi Borštnikov prstan. Zakaj tako pozno?

»Velikokrat sem slišal, da sem kandidat, a ga nikoli nisem dobil. Vedno so me odrivali. Lepega dne pa so me obvestili, da sem dobitnik tega najvišjega igralskega priznanja, ki sem si ga vsa leta zelo želel. Prava sreča, da sem dočakal tudi to!«

10. februarja ste izpolnili 90 let. So vam ob tej priložnosti vaši igralski kolegi naklonili kako pozornost?

»Tega dne mi je SNG Drama podarila predstavo na odru Male drame, kamor je povabila tudi moje kolege, po predstavi pa tudi na brezplačno pogostitev. To je bilo zame izredno lepo presenečenje, kot da bi spet dobil nagrado. To je posebej lepo od direkcije gledališča, kjer so me pred leti tako na silo upokojili. Zame je to druga največja nagrada in s tem so ovrednotili vse moje preteklo sodelovanje z Dramo.«