Demenca najprej ukrade spomin, potem še vse ostalo

Besedilo: Mojca Šimenc
petek, 13. februar 2009 / 06:00

Demenca je napredujoča možganska bolezen, ki prizadene vse višje možganske funkcije: spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, učne sposobnosti ... Glavni dejavnik tveganja je starost: po 65. letu starosti se njena pogostnost vsakih pet let podvoji.

V Sloveniji ima demenco več kot 25 tisoč ljudi, njihovo število pa iz leta v leto narašča. Med starejšimi od 85 let ima demenco skoraj polovica populacije, medtem ko je le vsak deseti bolnik mlajši od 50 let. V naslednjih 20 letih naj bi se število ljudi z demenco podvojilo, kar pomeni 20 milijonov bolnikov samo v državah EU.

Starost in dednost zanesljiva dejavnika tveganja

Vzroki za demenco so različni in večinoma še nepojasnjeni. Zanesljivi dejavniki tveganja so starost nad 65 let, dednost (družinska obremenjenost z boleznijo povečuje tveganje), med »pogojne« dejavnike tveganja pa spadajo bolezni ščitnice, pomanjkanje vitamina B, zvišane maščobe v krvi, kajenje, prekomerno pitje alkohola in ženski spol. Več bolnikom z demenco je med nižje izobraženimi, vendar bi bil vzrok lahko tudi v tem, da so tekom življenja manj psihično in telesno aktivni. Znano je namreč, da »treniranje« možganov (običajno z intelektualnim delom) odloži pojav bolezni. Nekatere študije so tudi dokazale povezavo med Alzheimerjevo boleznijo, najbolj pogosto obliko demence, in arterosklerozo. Demenca je neozdravljiva, vendar lahko z zdravili vplivamo na njeno napredovanje in blažimo bolezenske znake. Zgodnje odkrivanje bolezni je bistveno za zdravljenje: prej, ko bolezen diagnosticiramo, bolj uspešno jo zdravimo.

Vsaka motnja spomina v starosti ni demenca

Določene motnje spomina v starosti niso nič neobičajnega in niso demenca. Če pa si tudi po premisleku ne uspemo v spomin priklicati nekega podatka (denimo imena, ali kam smo odložili določen predmet), moramo postati pozorni. Demenca se običajno začne z motnjo pozornosti, ki pa ni izrazita. Bolnik ne more več slediti pogovoru in izgublja zanimanje za stvari. Kmalu pride do motenj v kratkoročnem spominu, ki se jim običajno pridružijo čustvene motnje. Bolnik večkrat ponovi že izrečeno in ko ga bližnji na to opozorijo, njihovo kritiko zavrača. Izgubljati začne spomin za dogodke iz bližnje preteklosti (ne spomni se denimo, kaj je pred kratkim jedel), medtem ko se dobro spomni tistih izpred več let. Pojavijo se motnje v orientaciji, tako v času kot prostoru. Na začetku je težko ločiti med demenco in »normalnim« pozabljanjem v starosti, nekako zelo laično pa velja, da pri demenci bolnik sam ne ve, da pozablja. Za postavitev diagnoze je potreben natančen klinični pregled specialista.

Bolezen je huda preizkušnja za svojce

Demenca predstavlja hudo preizkušnjo za svojce, ki ji, ko napreduje v srednje hudo ali hudo obliko, pogosto niso kos. Bolnik s hudo demenco zaradi upada vseh višjih možganskih funkcij ne zmore več samostojnega življenja, njegove aktivnosti pa so minimalne. Čustveno in intelektualno se lahko povsem spremeni, veliko spi, ne more več kontrolirati izločanja, telesne funkcije upadejo. To obdobje se zdi za vse, ki so z njim, lažje, saj potrebuje »le« nego. Največjo preizkušnjo za svojce predstavlja obdobje, ko je njihov bližnji v obdobju srednje razvite demence. Takrat je depresiven, lahko postane nasilen, zavrača hrano, ne skrbi za osebno higieno, zamenjuje družinske člane, bega od doma, ker je prepričan, da je njegov pravi dom nekje drugje, kar svojce pogosto pripelje na rob »pregoretja« in v hudo krizo.