Lancovški psi
V občino Radovljica smo se z družino preselili pred kakim letom in to v krajevno skupnost Lancovo. Za selitev smo se odločili zato, da se iz mestnega vrveža, asfaltne džungle, zraka, obarvanega s smogom, ter neprestanega vrveža umaknemo v mir, neokrnjeno naravo ter uživamo v pogledu na prelepe slovenske gore, katerih ljubitelja in obiskovalca sva predvsem midva z možem.Na Lancovem smo kupili parcelo in si v idiličnem okolju zgradili hiško. V novem domu nam je vsak trenutek lepo. Mirno in prijazno naselje, žvrgolenje ptic, v mraku občasen obisk plahe srnice, bujno zelenje, sprehod na Talež. Zveni prelepo, da bi bilo res. Pa je. In dejansko uživamo.
Očitno pa se v vsakem okolju najde kak moteč element in na žalost smo se z njim srečali tudi mi. Zavedamo se, da je pes človekov najboljši prijatelj. Zvesto čuva dom, spremlja gospodarja na vseh poteh in ovira dostop nepovabljenim gostom v domačo hišo. Mnogokrat rečemo, da pes razume vse, samo govoriti ne zna. Na neki način mu je dano tudi govorjenje v obliki lajanja. S tem opozarja na nevarnost, izkazuje veselje, zahvalo, radost ali jezo. To je pasji način pogovora in komunikacije. Velikokrat je družinski član, na katerega so navezani vsi domači. Morda kuža biva v pesjaku, morda na vrtu ali pa se crklja celo v hiši. Pes je zadovoljen in vesel, če gospodar zanj skrbi vestno, ga hrani, pelje na sprehod in ga tudi vzgaja. Lastnik mu lahko s primernim ravnanjem pokaže, kaj sme in kaj ne sme. Tako kot drugim članom družine.
Na žalost pa je na Lancovem kopica nevzgojenih kužkov, ki lajajo od jutra do večera. Preprosto lajajo. Ne samo takrat, ko pridejo obiski, ne samo tedaj, ko so lačni ali žejni. Lajajo ure in ure. In to ni prav. Zjutraj te ob prijetnem ptičjem petju zbudi pasji lajež kužka, ki enostavno kar »bevska«. Povsem brez vzroka, morda zato, ker mu je dolgčas. V domači hiši ni nikogar, ki bi mu zabičal: »Tiho!!« ter psu dal vedeti, kdaj naj z laježem opozori nase. Sobote in nedelje, ki jih želimo preživeti v miru in tišini ter se odpočiti od tedenskih službenih obveznosti, kužki kar tekmujejo, kateri bo več in bolj glasno lajal. Nekateri so celo neprivezani in oblajajo vsak avto ali sprehajalca, ki gre po cesti mimo njihove domače hiše. V poletnem času bi človek rad zadremal in užival prijetno senco v ležalniku na vrtu, pa je to praktično nemogoče. Pasji lajež se sliši z mnogih strani.
Morda se bo ob prebiranju tega članka kak lastnik glasnega kužka vsaj malo zamislil ter ugotovil, da sicer ima vso pravico imeti psa, da pa mu je obenem dana tudi dolžnost, da njegov kuža ne moti sosedov ter okolice. Hvala vsem, ki se vas bo pisanje dotaknilo in boste poskrbeli za svoje zveste štirinožne prijatelje.
Eva Frölich
v imenu skupine Lancovčanov