Ne čisto za konec

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. februar 2009 / 06:00

Zgodba o Nataši in njenem boju za preživetje

Še po 20 letih zapisovanja različnih usod nemo obstanem ob tistih, ki ne prenehajo sovražiti, pa ob tistih, ki bi samo jemali, ne da bi pomislili, da je v življenju potrebno tudi kaj »dati«. Včasih, ko se pogovarjava z znanko, ki dela v sociali, in pravi, da ob vseh nakopičenih težavah, ki jih dnevno dobiva na mizo, postane zanje imuna. Meni se to še zmeraj ne dogaja, pa včasih pregrešno pomislim, da bi pa bilo kdaj dobro.

Še zmeraj pa se med ljudmi srečujem z mislijo, ki jo nosi v sebi domala vsak izmed nas: to se pa meni ne more zgoditi. A ko ta trenutek pride, ko se soočimo z življenjem v drugačni obliki, kot smo bili vajeni, takrat šele spoznamo, koliko moči imamo, da se lahko znova postavimo na noge. Še najmanj boli, če o težkih trenutkih spregovorimo potem, ko se je že vse srečno izteklo. Takrat se že zavemo, da je vse, kar je bilo hudo, že za nami in želimo izkušnje deliti tudi z drugimi. Preprosto zato, da bi tistim, ki bi nas slišali, bilo laže, če bi jih življenje spodneslo podobno, kot je nas same.

Tudi Nataša je takrat, ko me je povabila k sebi na pogovor, razmišljala v to smer. Za njo so dolga leta odpovedovanja in težkih trenutkov, a se je splačalo. Niso je spodnesli, ampak so jo utrdili, da lahko danes pogumno dvigne glavo, saj je vse, kar ima, dosegla s svojimi rokami.

Takrat, pred davnimi leti, ko je bila mlada in zaljubljena, se je po zelo kratkem času tudi poročila in z možem sta se preselila na njegov dom.

»Imeli so precej veliko hišo, okoli nje je bil še ogromen vrt, tako da ni bilo bojazni, da kdo od štirih otrok, kolikor jih je bilo pri hiši, ne bi našel kotička za postavitev lastnega doma. Ob poroki še nisem bila v službi, bila sem odvisna od štipendije in denarja, ki so ga mi dajali starši. Zato se mi je ob taščinih besedah, da nama bodo pomagali preurediti mansardo, kar samo smejalo. Bosta že potem vračala, ko bosta imela, je imela navado reči pri skupnem kosilu. Takrat je bilo še vse lepo in prav, vsi so ji kimali, jaz pa sem kar žarela, ker se je življenje odvijalo tako kot v najlepših sanjah. Rodila sta se nama dva otroka, dokončno sva opremila stanovanje, a tokrat s svojimi prihranki. Mož Peter je začel tečnariti, da pa bi bil že čas, da staršem vrneva tudi tiste finančne vložke, ki so jih prispevali ob prenovi. A ko sva prišla k mami, da bi to storila, je ta užaljeno planila pokonci, češ kaj se greva, da sta ona in oče to naredila iz ljubezni, da bi midva imela dom. Ni nama bilo prav, a ker je vztrajala, sva skomignila z rameni, a iz previdnosti sva potem denar naložila na banki. Za vsak primer,« je na kratko povzela začetno idilo Nataša.

Še dobro se spominja, ravno so se začeli pogovarjati, da odidejo na dopust v Grčijo, ko je njen mož začel tožiti, da se ne počuti dobro, da mu je slabo, da ima občutek, kot da ga bo zadušilo. Bil je še mlad in poln energije, zato sta mislila, da je morda le kaj takšnega pojedel. Pa da bo bolje, če bo slabo počutje prespal. Nič ni bilo bolje, kvečjemu slabše. Odpeljala ga je k zdravniku, ki ni našel nič sumljivega. Pa sta se vrnila domov. In ker je potem v enem tednu shujšal za več kot pet kilogramov, sta znova potrkala pri zdravniku, ki se mu počutje bolnika spet ni zdelo »zaskrbljujoče«. Češ vroče je, poletna sopara, pa človeku ni do tega, da bi se basal z jedjo in hujša.

Tudi tašča je bila jezna na Natašo, ker se ji je zdelo, da zganja nepotrebno paniko. Dejala je, da so oni zdrav rod, da bolezni skorajda ne poznajo. Da to ve tudi zdravnik in da se naj neha ubadati s trenutno slabim počutjem, pa bo to čez noč minilo.

Pa ni. Bilo je še slabše.

»Nekega jutra, ko oba nisva celo noč niti zatisnila očesa, sem mu pomagala v avto in potem sem ga na lastno odgovornost odpeljala na urgenco. Bil je že tako slaboten, da brez moje pomoči ni mogel prehoditi niti tistih nekaj deset metrov preko parkirišča. Ko je naju zagledal dežurni zdravnik, je takoj ukrepal. Petra je nemudoma poslal na pregled krvi, poklical je nekega drugega zdravnika in čez slabi dve uri so mi že povedali, da je zadeva resna. Kako resna, sem vprašala, medtem ko mi je srce razbijalo, ko so mi noge klecale in ko se mi je zdelo, da bom zdaj zdaj umrla. Zelo resna, je resno odgovoril zdravnik. In potem sem se samo sesedla, prvo pomoč so morali nuditi tudi meni …«