Prešeren in tajkuni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. februar 2009 / 06:00

Nekateri še vedno mislimo, da smo se Slovenci v najtežjih preizkušnjah zgodovine reševali s knjigo. A bojim se, da že dolgo ni (več) tako. Navsezadnje smo našega največjega pesnika dali tudi na kovanec za dva evra ...

Leto 2008 smo razglasili za Trubarjevo, v spomin na njegovo rojstvo v davnem letu 1508. Toda, če malo pomislimo, se tistega leta ni zgodilo še nič takega, kar bi bilo »konstitutivno« za razvoj naroda. Takšno je bilo šele leto 1550, ko je imenovani izdal prvo slovensko knjigo. Tako je morda bolj primerno, da smo si za kulturni praznik izbrali datum Prešernove smrti v letu 1849, ko je bilo vsaj nekaterim posameznikom že jasno, da je umrl velik pesnik. Sicer pa je to nekoliko romantično videnje slovenske zgodovine, po katerem so »veliki teksti« genialnih posameznikov nekakšni mejniki v razvoju naroda, v nekaterih glavah še prisotno, dejansko pa najbrž že povsem preseženo.

Veliki teksti so bili za navdih tistim, ki so nas vodili, to pa niso bili pesniki (z izjemo generala Maistra, ki je bil tudi pesnik, a k sreči močnejši kot vojak), temveč predvsem vojaki, politiki, gospodarstveniki … Gibanje, ki je slovensko ljudstvo preoblikovalo v narod in ga nazadnje povzdignilo v nacijo (narod z lastno državo), se je začelo v letu pred Prešernovo smrtjo. Začelo se je v prevratnem letu 1848, ko je marca celovški kaplan Matija Majar Ziljski objavil časopisni tekst in letak z naslovom Kaj Slovenci terjamo? (ta pa je bil osnova za program Zedinjene Slovenije), v Londonu pa je že februarja prvič izšel Komunistični manifest; kot dobro vemo, tudi ta ni bil brez vpliva na slovensko zgodovino. Saj ne, da bi zmanjševali pomen Trubarjevega Katekizma in Abecednika ter Prešernovih Poezij, Krsta in Zdravljice; gotovo pa je, da vsa ta izjemna besedila in knjige sama po sebi ne bi omogočila ničesar. Navdihujoča so postala šele, ko so jih za svoje vzeli posamezniki, ki so delovali po vsakokratnih političnih programih. Majniška deklaracija iz leta 1917, Temeljne točke OF iz leta 1941 in Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije iz leta 1987 so bili tisti, po katerih se je delala dejanska zgodovina.

Kaj pa zdaj, ko nismo soočeni s tujo vojaško silo in okupacijo; ko smo svobodni kot še nikoli, a precej nemočni pred doslej neznanimi izzivi globalne finančne in vse bolj tudi gospodarske krize? Prešernovi vzdihi nad pevcem, ki živi in umrje brez denarja, nam ne bodo prav nič pomagali. Tisti, ki so polni denarja (»tajkuni«), pa še manj, saj se brigajo le za svojo rit. »Lani je slepar starino / še prodajal, nosil škatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grajšino.« No, če je res tako, so bili Prešernovi sleparji pravi vajenci v primerjavi z današnjimi …

Kakorkoli že: zdi se, da čisto brez poezije tudi v teh banalnih časih ne bo šlo. Mogoče bi v teh časih ne bilo napačno, če bi prisluhnili nekemu drugemu gorenjskemu rojaku pesniku – Valentinu Vodniku in njegovi budnici Dramilo, ki je prvič izšla že davnega leta 1795.

Dramilo

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava

in pridnim nje lega najprava.

Polje, vinograd,

gora, morje,

ruda, kupčija

tebe rede.

Za uk si prebrisane glave

pa čedne in trdne postave.

Išče te sreča,

um ti je dan,

našel jo boš, ak

nisi zaspan.

Lej, stvarnica vse ti ponudi,

iz rok ji prejemat ne mudi!

Lenega čaka

strgan rokav,

palca beraška,

prazen bokal.