Ko bom velik, bom direktor (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 3. februar 2009 / 06:00

Odločitve o nadaljnjem šolanju in o poklicni usmeritvi so pred vrati. Večina učencev in dijakov se bo v prihodnjih mesecih ubadala z odločitvami, kam naj se vpišejo za nadaljevanje šolanja.

Odločitve bodo težje za vse tiste, ki se jim niti sanja ne, kaj bi izbrali, ali za tiste, ki bi izbrali več stvari hkrati. Prav tako bo težko za tiste, ki bi radi izbrali poklic, v katerem se zasluži veliko denarja in se malo dela. Za takšne sanjske poklice so potrebne druge spretnosti, znanje pogosto ne igra glavne vloge. Da pa ne bo kdo užaljen, teh poklicev ali bolje rečeno delovnih mest ne bom naštevala. Tako ali tako lahko o njih vsak dan beremo. Njihova skupna značilnost pa je, da v opisu del in nalog manjka prevzemanje odgovornosti za delo, ki ga opravljajo. Zahvaljujoč finančni krizi se bodo mnogi lahko skrili pod njeno ime in tako nikoli zares ne bomo vedeli, kaj je že prej smrdelo in kaj je šele potem zgnilo. Ampak to je že druga zgodba, za katero si najbrž starši ne želimo, da bi v njej nastopali naši otroci. Prav nerealna pričakovanja so tista, ki lahko zameglijo pravo predstavo o določenih poklicih. Zato so hvalevredni vsi programi, ki spodbujajo mlade v času šolanja, da spoznavajo različne poklice v njihovem okolju in da jih približajo z vsemi pozitivnimi in negativnimi stranmi. Tako izvedo, kakšno znanje je potrebno za neko delo, kakšni so stroji, kako poteka delovni čas, katere psihofizične lastnosti so pomembne in vse ostalo, kar sodi k delu. Mogoče se bodo na takšen način razbili tudi določeni stereotipi o posameznih poklicih. Tisto, kar šteje pri poklicnih odločitvah, pa je poznavanje sebe. Kar ni ravno lahko delo, sploh pa ne v času pubertete, ko človek še izgrajuje svojo podobo. Starši smo lahko mladostniku v veliko pomoč, saj ga najbolje poznamo in se tako lahko pogovarjamo o njegovih močnih in šibkih področjih. Pri tem pa bodimo taktni in bolj poslušalci kot govorci. Mladostniki v času odločanja ne potrebujejo dodatnega pridiganja in moraliziranja, še manj pa žuganja s prstom, zakaj so se premalo učili.