Sanje ameriške tete

Besedilo: Peter Zobec
Kategorija: GG Plus / petek, 30. januar 2009 / 06:00

Danes bi bil Boštjan Hladnik star osemdeset let, zato bo morda zanimiv moj zapis iz "skupne" biografije.

V pozni (meteorološki) pomladi leta sedemdeset že preteklega stoletja se je oglasila mlada igralka iz Maškarade in nas v imenu svoje tete, gospe, ki je nekoč opogumila nečakinjo, da je sprejela vlogo »svobodomiselne« najstnice, Boštjana, Jureta in mene prosila za sestanek. Snovala je »svoj« film. Za producenta je določila svojega (bojda) bogatega moža Američana, Boštjana pa za režiserja. Ameriška teta, kot smo jo imenovali, se ni zadovoljila le z eno vlogo svoje nečakinje, hotela ji je omogočiti še drugo in še bolj pomembno, v filmu, kjer naj bi bila partnerica svoje sestrične, njene dvanajstletne hčerke, ki ji je mati dodelila igralsko in pevsko kariero.

Po zelo obetavnem pogovoru, celo preobetavnem, tako da smo za hip o njem celo podvomili, nas je gospa povabila (na »producentove« stroške) v Berchtesgaden, ali po njeno ameriško Bčsgadn, kjer je bil njen mož kot višji letalski častnik iz časa druge svetovne vojne član neke zavezniške misije v Zahodni Nemčiji. (Govorilo se je tudi, da je lastnik ali da bo lastnik neke manjše letalske družbe.) Bodoči producent naj bi nam razkril idejo filma, Boštjan pa bi se potem odločil za scenarista.

, kar dolgo – vse tiho je bilo! Zato sva se z Boštjanom odločila, da sedeva v avto in se nenapovedana prikaževa v Salzburgu."

Z Berchtesgadnom in gorami, ki ga obkrožajo, sem se prvič srečal v Zweigovem Včerajšnjem svetu. Zweiga so gore v sosednjem Salzburgu navdajale z grozo in temačno slutnjo bližajoče se vojne morije, saj je Hitler tudi v svoji priljubljeni rezidenci nad bavarskim letoviščem koval ubijalske načrte. Ob vsakršni omembi tega kraja sem začutil radovednost in strah.

Kot je bilo dogovorjeno, smo nekega sobotnega večera prispeli v Salzburg, kjer je stanovala teta s svojim možem in hčerko. Radoživa, kot je bila, nas je razigrano sprejela. Moža trenutno ni bilo doma, a že kmalu smo zaslišali njegov gromovit prihod, ki se je razlegal po vsej hiši. Ko je stopil v prostrano avlo vile, je po vzoru ameriških filmov in v slogu filmskih junakov krilato objel svojo življenjsko družico, nakar se je razmahnjeno napotil k naši trojici in nam s teatralnim »shakehand« skoraj izpahnil roke in nas z zanj prisrčnim udarcem po hrbtu skoraj poškodoval.

Ob ponujenem viskiju nam je razlagal in razložil svoje vojne dogodivščine, po katerih bi se dala narediti kar posrečena filmska zgodba. Vlogi hčerke in nečakinje pa bi obrnili pripoved v gledljivo melodramatično smer.

V nedeljo nas je povabil na kosilo v restavracijo ameriške vojske, ki se je nahajala v enem od vojne nepoškodovanih nacističnih objektov. Čeprav preurejena, ni povsem mogla zakriti sledov speerovske arhitekture in svoje preteklosti. V takih trenutkih se mi iz otroških let prikažejo vojne podobe, ki kljub grozi znajo biti vznemirljive. Dogovorili smo, da bo Boštjan pripravil razširjeni sinopsis.

Po vrnitvi v Ljubljano pa je prišel na zanimivo idejo. Prosil me je, naj na eni tipkani strani strnem pilotovo zgodbo, po kateri bi nekaj avtorjev kot na nekakšnem mini natečaju sodelovalo s svojim prispevkom, ki bi ga predložili bodočemu producentu. Povabili smo Boštjanove sodelavce Dušana Jovanovića, Elzo Budau, Marcela Buha, takrat še začetnika, a veščega zgodbarja ter popularnega pisca radijskih iger in serij in avtorja priljubljene televizijske nanizanke Mali oglasi Aleksandra Marodića. Tudi Boštjan je priložil svojo zamisel.

Ko so pisci predložili svoja besedila v angleščini, smo jih poslali v Salzburg, seveda z željo in prošnjo za čimprejšnji odgovor. Filmarji smo bili namreč vedno nestrpni, pa tudi malce nezaupljivi. Črnogledi so vedno brenkali svoj priljubljeni »saj itak ne bo nič«, optimisti pa so se kar naprej videvali ovenčani z zlatom, vsaj puljskim, če že ne s kakim bolj bleščečim. V tem primeru smo kar vsi sodili k slednjim, saj bi uspeh filma za nas vse pomenil »prodor v svet«, kar so bile v tistih časih sanje naše zahajajoče (vsaj po letih) mladosti.

Toda, kar dolgo – vse tiho je bilo! Zato sva se z Boštjanom odločila, da sedeva v avto in se nenapovedana prikaževa v Salzburgu. Prenočila sva v istem gostišču kot nekoč, poveseljačila pa v dokaj zaspanem Solnogradu, saj to mesto brez festivalskih gostov na domačine deluje zapajčevinjeno, na bežne obiskovalce, kot sva bila midva, pa zasanjano.

Naslednje jutro sva se odpravila k »ameriški teti« in njenemu soprogu. Ko sva se ustavila pred vilo, v kateri sta stanovala, sva se nemo spogledala. Pred vrati sva zagledala manjši italijanski avto z goriško registracijo.

Takoj sva si spletla zgodbo, ki pa ni bila zgolj izrodek najine domišljije.

Ameriška teta je bila mladostna prijateljica Vitomila Zupana, Vitomil pa se je zadnje čase družil z goriškim igralcem, ki je imel neko svoje podjetje, registrirano tudi za snemanje filmov.

Z Vitomilom sva že dolgo prijateljevala, a so bila obdobja, ko se nisva videvala, tako da se mi še sanjalo ni, da bi navezal stike z lepo blondinko, ki ji je v pradavnini dvoril. Še na misel mi ni prišlo, da bi ameriška teta poiskala svojega nekdanjega plesalca in mu ponudila sodelovanje s svojim možem.

Njena ponudba Vitomilu ni bila mišljena zlonamerno, tako kot je ponudila nam in njemu, bi lahko v svojem ameriško čebljajočem slogu ponudila tudi komu tretjemu - vse v goreči vnemi, da bi iz svoje hčerke naredila filmsko zvezdo.

Pozvonila sva. Odpret nama je prišla hišna pomočnica in povedala, da sta gospa in gospod z dvema gospodoma iz Gorice odšla v hribe, kjer naj bi snemali film in da jih dolgo ne bo nazaj. Gospa pa naj bi čez nekaj dni prišli v Ljubljano. Zahvalila sva se za ljubeznivo pojasnilo in se odpeljala v znamenito slaščičarno v središču mesta. Po temeljitem premisleku sva se odločila, da se vrneva domov, kjer naj bi se čez nekaj dni v miru pogovorila z nepredvidljivo teto.

Čeprav se v našem poklicu marsikaj nepričakovano obrne na glavo, sva se začela spraševati, čemu nama je to sploh treba, še posebej, ker sva v scenaristične priprave vpletla več ljudi. Res je, da smo filmarji neučakani, še bolj pa drži, da se ves čas pehamo za novim delom. Brž ko enega končamo, se že oprijemamo nove možnosti. Ne samo zaradi zaslužka. Ko je človek cepljen s celuloidnim serumom, si dneva ne more predstavljati brez filmske mrzlice. Če pa se le odloči, da bo film zapustil, se mu snemanja vrinejo v sanje. In ne bo dolgo, ko bo spet blaznel po snemalnih mestih.

Nekaj dni po vrnitvi smo se oglasili pri naši igralki. Teta je bila že v Ljubljani. Svoj obisk v Salzburgu sva zamolčala, ona pa tudi ni omenila obiska »goriških gospodov«. Komaj smo se - kot da se vmes nič ni zgodilo - začeli pogovarjati o bodočem filmu, se je pred vrati zaslišalo moško vreščanje. Ne da bi potrkal ali vsaj odprl vrata, temveč je v dnevno sobo butnil »gospod iz Gorice« (V. Z.) in na Boštjana in name v mornarski angleščini (Vitomil je nekaj let kot mariner plul pod angleško zastavo) vsul plaz žaljivk. Malo je manjkalo, da ni uporabil svojega boksarskega znanja.

Čeprav sem velikokrat slišal, da je znal biti tudi pristaniški pretepač, tega osebno nikoli nisem doživel. (Razen otročarije, ko je sredi Unionskega vrta, iz nekdanje jeze nad domačimi producenti prevrnil polno mizo in zakričal, da bo prodal svoj stari mercedes in sam financiral celotno snemanje celovečernega filma po lastnem scenariju.)

Njegova mladostna prijateljica je poskušala posredovati, a zaman, samo še bolj se je razkuril. Na koncu se je spravil nadme in me ožigosal za neumneža, ki je postal bebava žrtev »temnih sil«. Po končani ariji, ko je začutil, da na njegovo razbojnikovanje ni odmeva, pravzaprav nas sploh ni pustil do besede, je divje odšel, kot je podivjano prišel.

(Z Vitomilom se pozneje tega komičnega teatralnega doživljaja nikoli nisva spominjala in ostala sva tiha prijatelja, kot sva bila pred tem. Tudi Boštjanu tega nikoli ni omenjal.)

A kljub temu nemilemu interludiju nismo vrgli puške v koruzo in še enkrat obiskali ameriško teto, saj je bila ona, ne nazadnje, spiritus movens celotne akcije. A glej, ko smo prišli k igralkinim staršem, smo v naslanjaču pred televizorjem zagledali njenega razkošatenega soproga, ki nas ni bil pripravljen sprejeti. Srepo je zrl v televizijski ekran, naveličano vprašal svojo svakinjo, igralkino mamo, kaj da ti ljudje hočejo od njega. Gospa mu je nekaj zamrmrala, nama pa se je opravičevala, da gospoda verjetno tarejo poslovne skrbi, češ da je že ves večer namrgoden in slabe volje. Da bi prekinila neprijeten molk, naju je teta povabila v sosednjo sobo in Boštjana začela rotiti, naj se za božjo voljo ne jezi nanj, da se bo vse dobro končalo: posneli bomo uspešnico, s katero bo Mr. Hladnik zablestel po vsej Ameriki. Boštjan se je, vajen takega leporečnega slepomišenja, le vljudno smehljal in nadobudni gospe producentovi obljubil, da bi privolil na še en pogovor. Gospa nas je spet povabila v Salzburg in Berchtesgaden. Boštjan ni pristal in predlagal, da se dobimo nekje na sredi poti, na primer v Mallnitzu na železniški postaji pred predorom. Blankina teta je predlog oddahnjeno sprejela.

Tako smo se čez nekaj dni odpravili na pot: Elza Budau, Boštjan, Dušan Jovanović in jaz. Potovanje smo popestrili z nočnim postankom v Kranjski Gori, v bajeslovni hiši Boštjanove legendarne tete, gospe Holzhacker, ki je s svojo očarljivostjo in hipnotično ženskostjo zavrtela glavo marsikateremu neosvojljivem lepotcu, tako tudi, komaj desetletna ob koncu devetnajstega stoletja, svojemu vrstniku, mojemu stricu Mirku.

Elza in Boštjan sta se, vsak v svojem nadstropju, predala počitku, Dušan in jaz pa sva zakolovratila po nočnem letovišču. Pohod je bil uspešen, zaspanca sva zbudila z venčkom partizanskih in predvsem nabožnih pesmi, tako da je odmevalo čez sosesko.

Prebujanje je bilo težko, a se je jutro kmalu razbistrilo. Dušan in jaz sva poiskala pomoč v ledeno mrzli Pišnici, tako da smo, naspana Elza in Boštjan ter midva z Dušanom (osvežena), prišli na odločilni pogovor s producentom, ki se je pripeljal v spremstvu soproge in desetletne hčerke, bodoče glavne igralke.

Takratna skromna in prazna gostilna, ki se je izdajala za kolodvorsko restavracijo, bi bila bolj primerna za občasna zdomska srečanja kot pa za dokončne pogovore o snemanju filma, ki naj bi po vsem svetu raznežil staro in mlado.

Takoj po prihodu se je producent z narejeno samozavestjo začel monološko sprehajati skozi poslana besedila z neukimi pripombami, ki so bile le krinka prenagljenega načrta njegove soproge. Bilo je očitno, da bivši vojni pilot in domnevni lastnik letalske družbe nima dovolj denarja za filmsko uresničitev svoje vojne biografije. Toda ameriška teta še vedno ni odnehala. Sredi predpredorske krčme je postavila stol in ukazala svoji deset- ali dvanajstletnici, naj stopi nanj in naj se prikloni režiserju. Dekletce je to tudi sramežljivo storilo.

Po tem prizoru se je pogovor še nekaj časa zatikal sem in tja, dokler ni Dušan producentu gromko zažugal, naj preneha s to burko, ki si jo je izmislila njegova gospa, saj je končno prišlo na dan, da se izmika, ker nima denarja. Osuplega Američana je Dušanova puščica zadela v živo, začel je užaljeno kričati in nam dal vedeti, da bo sam napisal scenarij in film tudi posnel. Ko je bil prepričan, da je bil njegov zagovor uspešen, smo se poslovili in razšli.

Po vrnitvi domov smo ob blagi Elzini navzočnosti konec neposnetega filma nazarensko proslavili.

Gospa teta se je čez nekaj let ločila od postavnega Američana, v katerega je bila nekoč vroče zamaknjena. Svojemu leponogemu dekliču pa je le utrla pot k dokaj uspešni, a kratki pevski karieri.