Dnevi, ki jih ne pozabiš (2. del)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. januar 2009 / 06:00

Zgodba o srečanju Gregorja z Michaelom

Si ves ta čas, ko si čakal na darovalca, ležal v bolnišnici, me je zanimalo.

"Ne, sploh ne. Tam sem bil en mesec, nato sem se vrnil, ko sem imel še drugo kemoterapijo. Ko so mi povedali, da ta ni pomagala, sem se vrnil domov za celih osem mesecev, medtem časom sem, seveda, hodil na kontrole in dodatna zdravljenja. Čakanje ni prijetno ... nenehno razmišljaš ... Mlad človek ni ustvarjen za to, da bi ležal, raje bi šel ven, se zabaval in se imel dobro. Usoda je bila pač taka, da sem moral to preizkušnjo dati skozi, da me je prekalilo, da sem začel razmišljati o mnogih stvareh, o katerih prej nisem. Sedaj, ko sem zdrav, je spet vse tako, kot bi moralo biti. Družim se s prijatelji in počnem tisto, kar počno vrstniki mojih let.

In ko so našli primernega darovalca, je bilo upanje, kot bi se na novo rodil."

Vendar se trenutkov, ko so našli ustreznega darovalca, ne bo dalo kar tako pozabiti?

"Tisti dan je bil res nekaj posebnega. Ne samo zame, tudi za moje domače, sorodnike. Prijatelje. Sreče se ne da opisati, potrebno jo je doživeti. To so bili trenutki, ko se človek, globoko v sebi, zave, da se je znova rodil."

Beseda je nanesla na zdravstveno počutje po tistem, ko so mu presadili kostni mozeg.

"Po prejemu Michaelovih krvnih celic, po približno enem tednu ali štirinajstih dneh, so te začele delovati in kar je bilo najtežje pričakovano: same so se začele razmnoževati, to je bilo najboljše znamenje, in nam je dajalo dobro upanje, da ni prišlo do zavrnitve," je povedal počasi in zbrano.

Gregorja sem obiskala ravno v času prvega srečanja z Michaelom. Bil je še malo v zadregi, morda tudi pod vtisom čustev, zato je bil (kot je pozneje pripomnila njegova mama) tudi bolj redkobeseden.

Potem ste se vrnili iz bolnišnice zdravi in pri močeh, kar nisem nehala postavljati vprašanj.

»Prvega pol leta, ko sem prišel iz bolnišnice, sem se moral izogibati soncu, bilo je zelo težko, ker je bilo ravno poleti. Na zrak sem hodil zjutraj ali pozno zvečer. Nenehno sem bil toplo oblečen, ampak se nisem obremenjeval, v srcu sem imel druge misli, ki so me osrečevale in mi dajale veliko volje do življenja. Pač … so stvari, ki jih je treba preživeti, ker pač drugače ne gre, to je vse, kar bi o tistih mesecih še lahko rekel.«

Pa kdaj pomislite na to, da bi lahko bilo drugače?

»Ko te enkrat doleti ta bolezen, postane nemogoče, da se, vsaj sem in tja, ne bi spomnil na vse, kar sem že preživel. To se človeku usidra v srce, vendar se zavedam, da sam ne bi mogel ničesar spreminjati. Bilo je, kar je bilo, tudi če bi bilo drugače, bi tisto moral sprejeti. Vesel sem, da sem sedaj spoznal še Michaela, ki mi je rešil življenje, ker če ga ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo več tukaj …«

Pravijo, da tisti, ki sprejmejo tuje srce, kostni mozeg ali kak drug organ, počasi prevzamejo nekatere navade svojih donatorjev. Je bilo tudi pri vas tako?

»(smeh) Malo drugačno osebnost, če sem odkrit, sedaj imam, v čem se kaže drugačnost, pa ne bom izdal.«

Michael Schindler se je h Gregorju pripeljal s severa Nemčije, iz Hamburga. V Sloveniji je bil tokrat prvič in vse mu je bilo novo, in nadvse zanimivo. Najbolj pa se je čudil temu, kje vse so si Slovenci zgradili svoje domove, nenazadnje tudi zato, ker do Gregorja vodi strma, ovinkasta in v nekaterih predelih tudi makadamska pot. Na pot se je odpravil s svojo ženo, ki, vsaj tako je dejala, izjemno ceni svojega moža. Zlasti njegovo humanost in pripravljenost, da pomaga.