Poznavalka slovenskih tematskih poti

Besedilo: Stojan Saje
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. januar 2009 / 06:00

Alenka Veber je urednica knjižnih izdaj pri Celjski Mohorjevi družbi. Tudi sama veliko piše in fotografira. Živi v Ljubljani, je pa članica Kulturnega društva Ivan Tavčar v Poljanski dolini.

Pred dnevi sem poslušal v tržiški knjižnici njeno predavanje Iz popotne bisage. Dotlej jih je imela po Sloveniji že okrog deset, a le enega na Gorenjskem, v Poljanski dolini. Tam je članica Kulturnega društva Ivan Tavčar. Prej je delovala v Fotoklubu Anton Ažbe v Škofji Loki, kjer je pridobila naziv fotograf drugega razreda Fotografske zveze Slovenije. Kot je dejala sama, ji ni veliko do nazivov, vendar so posledica njene vedoželjne in raziskovalne žilice.

Za njo je razgibana življenjska pot. Alenka Veber se je rodila leta 1968 v Piranu. Mladost je preživljala v Babnem Polju na Notranjskem. Po končani srednji šoli v Postojni je študirala v Ljubljani. Po poklicu je univerzitetna diplomirana socialna delavka. Od leta 1991 je zaposlena pri Celjski Mohorjevi družbi kot urednica knjižnih izdaj. Je študentka drugega letnika podiplomskega študija na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, kjer končuje magistrsko nalogo. Zanjo si je izbrala bogato publicistično zapuščino, ki jo je njen prastric Frank Troha objavil v izseljenskem časopisju v Severni Ameriki v letih 1921-1964. Že štiri leta raziskuje njegovo pripovedno delo. Ponosna je, da je odkrila veliko gradiva o zgodovini izseljencev, ki je pomembno za Notranjsko in vso Slovenijo. Njena velika želja je, da bi letos izšli Trohovi božični in velikonočni spomini v knjižni izdaji.

Radovedna planinka in popotnica

V prvo goro se je zaljubila v otroštvu, ko sta jo teti Micka in Lojzka peljali na notranjski Snežnik. V srednji šoli, ko je končala usposabljanje za planinsko mladinsko vodnico, so prišle na vrsto višje gore. Alenka je pokazala občinstvu v Tržiču pomožno vrvico, ki ji je na tečaju v Bavšici ob padcu najbrž rešila življenje. Priznala je, da so gore lahko nevarne, a le za tiste, ki pretiravajo. Njej dajejo življenjsko moč, da lažje prenaša vsakdanja bremena in tegobe.

»Pred desetletjem se je hoji po gorah pridružilo še drugačno odkrivanje Slovenije. Ljubljana me je začela dušiti. Pogrešala sem naravo, zato sem se podala na Sv. Jakoba nad Medvodami. Zapisovala sem si vtise s poti in zbirala fotografije. Leta 2000 sem pripravljala fotoreportaže za Ognjišče, kjer sem v rubriki Razgledi za dušo predstavljala cerkve in kapelice v naših gorah. Nato sem v rubriki Vabilo na pot več let opisovala slovenske tematske poti, v rubriki Zavarovane lepote pa nekatera območja Slovenije, ki so jih zavarovali zaradi ohranjanja naravnih in kulturnih lepot. Lepo je bil sprejet tudi Mohorjev namizni koledar – Po poteh kulturne in naravne dediščine, ki sem ga pripravila za leto 2006. Lani sem v reviji GEA opisala Kulturne poti v Sloveniji, med katerimi je tudi Pot kulturne dediščine v občini Žirovnica. Letos pripravljam za Ognjišče novo rubriko Svetniške višave. V njej bom predstavila slovenske kraje, ki nosijo ime po zavetnikih cerkva. Zanimivo je, da je pri nas kar 150 takih krajev. Žal so mnogim po drugi svetovni vojni spremenili imena. Taka usoda je doletela tudi Sv. Ano, ki je danes Podljubelj,« je dejala Alenka Veber.

Del svojih zanimivih odkritij Alenka že tretje leto razdaja na predavanjih Iz popotne bisage. Na večerih, ki jih prireja v knjižnicah in domovih za starejše, se besede in fotografije prepletajo z glasbo. Damjana Praprotnik iz Dvorij pri Cerkljah, ki igra na citre ljudske in druge skladbe, obogati srečanja z domačnostjo. Alenka je ugotovila, da je že pridigar Janez Svetokriški omenjal citre kot znano ljudsko glasbilo v naših krajih, žal pa jih je danes redko slišati.