Glede lojalnosti sem dinozaver

Janez Usenik je eden od novinarjev z najdaljšim stažem pri oddaji 24 ur.

Poleg novinarstva je njegova velika ljubezen teater. Kot pravi, mu zaradi igralskih izkušenj pred kamero ni bilo nič lažje. »Prej težje. Po desetih letih gledališča in nastopih na viteških turnirjih pred dva tisoč ljudmi sem prvič pred kamero v živo skoraj zamrznil. Nobenega odziva ni, le mrzlo oko kamere in snemalec, ki se nekaj pači in gleda na uro …,« pripoveduje. Z njim smo se pogovarjali tudi o humorju, po katerem slovi, teatru, prenovi oddaje 24 ur ...

Menda ste rojen igralec. Kako ste sploh pristali v novinarstvu?

»Preko avdicije za Ekstra magazin. Vendar nisem nikoli delal pri tej oddaji, takoj so me 'potegnili' v informativni program. Pred tem sem kot špiker delal na Radiu Študent in Anteni 1. No, tudi na nacionalki sem bil dva tedna pripravnik, a sem predvsem fotokopiral.«

Poznani ste po humorju, ki ga je večkrat zaznati tudi v vaših prispevkih …

»Uredniki so kmalu ugotovili, da moj humor prispeva k razbremenitvi na koncu poročil. Po uri novic o krizah in vojnah je dobrodošel prispevek, ki se mu lahko tudi nasmehneš in se spomniš, da je tudi kaj lepega na tem svetu. In to je nekako postala moja naloga, čeprav imam že konkurenco v mlajših novinarjih.«

Lotevate se tudi resnih tem. Pred kratkim ste spremljali odpuščanja delavcev v Elanu in ste se ob tem spraševali, ali vam bodo gledalci sploh verjeli …

»Predstavljajte si, da bi prišel Tone Fornezzi – Tof in začel razlagati o svetovni filozofiji. Ljudem bi se gotovo zdelo čudno. To me večkrat skrbi, a se potem pogovorimo z uredniki, povem pomisleke in poskušamo narediti najboljše. Mislim pa, da gledalci vedo, da Elan ni hec.«

Katerih tem se najraje lotevate?

»Rad imam teme o zgodovini in znanosti, kar pa je najtežje. V minuti in pol povedati karkoli znanstvenega na način, da bo zanimivo in resnično, je kar težko.«

Oddaji 24 ur ste zvesti od leta 2001. Je bilo težje takrat, ko ste tekmovali predvsem z Dnevnikom, ali zdaj, ko se morate boriti še z drugimi informativnimi oddajami?

»Najtežje je ohranjati kakovost, poleg tega pa je takrat, ko si prvi in imaš dobre ratinge, veliko težje narediti nekaj novega, pritegniti še več gledalcev in biti boljši. Velika odgovornost je delati oddajo, ki je na vrhu. Ko si enkrat Christiano Ronaldo - kako se boš naučil bolje igrati nogomet? Direktna konkurenca oddaji 24 ur je še vedno oddaja, ki je na sporedu istočasno, torej Dnevnik na nacionalki, pa tudi Rebelde. (smeh) Gledalci imajo danes več izbire. Svet na Kanalu A je v svojem terminu pritegnil zelo lep delež in se profiliral kot verodostojen za določen krog ljudi, kar pa je dobro za gledalce in za nas, ki moramo še bolj migati.«

Kako se je narava novinarskega dela spreminjala skozi leta? Je danes težnja po tendencioznem načinu poročanja bolj prisotna kot včasih?

»Prej bi rekel obratno. Danes se mora zgoditi zelo huda prometna nesreča, da pride na prvo mesto poročil, medtem ko je bilo to včasih precej pogosteje. Danes so načeloma v ospredju druge bolj resne teme, politika, mednarodni odnosi … Način poročanja se ni veliko spremenil, je pa res, da se je 24 ur na začetku boril z oznako rumeno. V velikem krogu ljudi, tudi v intelektualnem, smo prebili to oznako in se nas sedaj jemlje kot resen medij.«

Ste pa po decembrski prenovi oddaje novinarji začeli informacije podajati tudi pred 'video wallom' …

»Res je. To je za nas nov način dela. Tega se je doslej največkrat lotil Valentin Areh. Stvar je delovala zelo nazorno, ko je, denimo, pred zemljevidom razlagal o premikih izraelskih sil.«

Ste v vseh teh letih kdaj razmišljali o prestopu h konkurenci?

»So bile ponudbe, a mi lojalnost še vedno nekaj pomeni, glede tega sem dinozaver. Še vedno imamo letno karto Uniona Olimpije in vztrajam pri nečem, kar se odločim. Pridejo tudi resne ponudbe, a v takem primeru sem vedno šel k šefom, da smo se pogovorili o mojem statusu v prihodnje. Včasih je šlo za denar, zdaj pa me bolj zanima, kako me vidi hiša čez pet let.«

Sicer pa menda veliko pripadnost čutite tudi redakciji 24 ur. Vaša novinarska kolegica mi je zaupala, da s svojim humorjem držite pokonci vso redakcijo …

»Res? Katera pa? Ji bom dal za kavo.«

Tanja Volmut.

»Hvala, hvala. S Tanjo sva dobra prijatelja in me malo preveč hvali. (smeh) Kar pa se tiče mojega humorja – tudi takrat, ko stvari ne gredo najbolje, ko so težave, je treba pozitivno misliti. Tak je moj karakter, vedno najdem duhovito pripombo. Včasih je fino in razelektri situacijo, drugič pa verjamem, da bi me raje odnesli malo ven na hladno.«

Dotakniva se še teatra. Ta je menda vaša ljubezen že od malih nog …

»Že od prej. Starša sta se spoznala v Šentjakobskem gledališču, oba sta bila igralca, pa dedek tudi, tako da sem bil že pred rojstvom zapisan teatru. Igral sem potem v Šentjakobskem gledališču, zdaj pa zaradi časa ne morem več, ker je to precej resna stvar. Včasih sem precej sodeloval tudi z Damijanom Pernetom, sedanjim županom Kranja, ki me je 'potegnil' v svojo skupino stand up komedije. Še vedno sva prijatelja, se pa zaradi njegove službe zadnje čase manj vidiva. Še vedno pa sem aktiven v drugih skupinah; lani smo denimo na oder postavili Macbetha, pred dvema letoma sem na Linhartovem srečanju prejel 'matička' za lik Cyranoja de Bergeraca v istoimenski predstavi ...«