Oglasil se je škrlatni alarm

Inavguracija pred štirimi leti in v torek. Kako velika razlika! Takrat demonstracije, sedaj milijonske množice navdušenih Američanov. Za zdravje vseh je v Univerzitetni bolnišnici George Washington skrbela tudi doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik.

Drugo slavnostno zaprisego republikanca Georga W. Busha so spremljali žvižgi in demonstracije, torkovo inavguracijo Baracka Obame, prvega afro-ameriškega predsednika v zgodovini Združenih držav Amerike, pa je v živo spremljalo okoli 1,5 milijona Američanov, po vsem svetu pa še veliko večje število 'njegovih' privržencev. Za svojega so ga tako vzeli tudi v rojstni deželi njegovega očeta – Keniji, kot tudi v številnih drugih državah. Ameriško kronanje, kot ceremonijo ob slavnostni zaprisegi ameriških predsednikov tudi imenujejo, je spremljalo veliko pričakovanje Američanov od novega predsednika, ki stavi na spremembe, in upajo, da bo znal potegniti voz ameriškega (s tem pa tudi svetovnega) gospodarstva. »Pred nami so veliki izzivi. Veliko jih je in resni so. Ne bo šlo hitro in zlahka. Toda, Amerika, z njimi se bomo spoprijeli in jih premagali,« je v prvem nagovoru po zaprisegi povedal Barack Obama, ki se je nato z ženo Michelle udeležil številnih plesov. Celotna družina Obama je s hčerama Malie in Sasha že v Beli hiši.

Ne bo pozabila letošnjega 20. januarja

V zdravniški ekipi, ki je bila v Univerzitetni bolnišnici George Washington v pripravljenosti tudi na zdravstvene težave pomembnežev pri slavnostni zaprisegi, je bila tudi Gorenjka, doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik iz Poljan. Pravi, da letošnjega 20. januarja ne bo nikoli pozabila. »Ne zaradi moje leto dni stare nečakinje Zale, pač pa zaradi dneva, ki je resnično eden najpomembnejših v osebnem življenju in strokovnem delu v Združenih državah doslej,« pove zdravnica, ki je bila na veliki dan edina dežurna nevrologinja v bolnišnici in je imela na skrbi tako predsednika Baracka Obamo in osebje Bele hiše, kot tudi kongresnike in senatorje. S tem so ji izkazali veliko čast, po drugi strani pa naložili veliko breme.

V ameriški prestolnici se je že od konca tedna zbirala množica približno dveh milijonov obiskovalcev, zato se je urgenca njene bolnišnice zdela kot veliko zbirališče ljudi iz vse države. »Že na nedeljskem koncertu, ki sem se ga od vseh slovesnosti lahko udeležila, se je zgodilo prvo posredovanje. Skupaj z bolnikom, ki je na koncertu doživel srčno kap, sem kar v reševalnem vozilu odhitela na delo. Kar desetkrat sem morala dokazovati, da sem zdravnica, da sem zaposlena v bolnišnici, da sem Mateja de Leonni Stanonik, torej nevrologinja, čeprav sem prišla v reševalnem vozilu in brez bele halje,« prve stike z delom ob inavguraciji in varnostnimi razmerami opiše zdravnica.

Del sebe našla v Obami

Na dan inavguracije dela za dr. de Leonni Stanonik ni zmanjkalo, v redkih premorih je premišljevala o novem predsedniku: »Želela sem si zmago Obame, saj so ga podcenjevali. Razen tega pa sem v njegovem življenju našla tudi delček sebe, del mojega življenja, čeprav me njegova politika ni prepričala. Kot otrok in mladostnik ni imel sreče, odraščal je v jezi, brez očeta, ki ga je pogrešal, kot tudi očetove kenijske korenine. Globoko je hvaležen materinim staršem za vzgojo in seveda materi ter njeni nadaljnji trdni vezi.« Prepričana je, da Barack Obama ni postal predsednik zaradi njegovih političnih prepričanj, prej zato, ker se večina Američanov z njim lahko poistoveti.

Delo ob inavguraciji je pričakala z mislijo 'Kaj če se najde kak idiot, ki bo resnično poskušal škoditi predsedniku in bomo morali posredovati?' »Zagotovo bi bilo stresno, čeprav vsakega obravnavam enako, naj bo predsednik ali brezdomec. Torej, bilo bi enako, kljub vsemu pa vse drugače,« pravi nevrologinja. Zaradi dežurstva je vedela, da ji inavguracije ne bo uspelo spremljati v živo, upala je, da bo najpomembnejše dele ujela vsaj prek televizijskih zaslonov. Ujela je le zaprisego novega podpredsednika Josepha Bidna. Inavguracijo Georga Busha pred osmimi leti je na osebno povabilo republikanskega kongresnika Jimmya Duncana iz Tennesseja spremljala v živo, udeležila se je tudi slavnega Plesa soseščin.

Kaj se je zgodilo predsedniku?

Kazalo je, da novemu predsedniku ne grozijo teroristični napad ali izgredi množic, saj so bili tudi varnostni ukrepi izdelani do potankosti. Zato se je doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik, dr. med., po viziti odpravila v šesto nadstropje bolnišnice George Washington, od koder je imela čudovit razgled na inavguracijsko parado na Pennsylvanijski aveniji. »Parade so nekaj najboljšega, saj k sodelovanju pritegnejo ljudi iz vseh Združenih držav. Končno sem našla pravo mesto z izvrstnim pogledom. Z nestrpnostjo sem čakala na godbo Univerze Tennesse, kjer sem delovala pred odhodom v Washington. Ob opazovanju množice ljudi, kaosa na ulici, sem bila zelo zadovoljna, da sem bila na varnem v bolnišnici, …« Sledil je urgentni klic in jo povrnil v realnost.

Poskrbela naj bi za bolnika z epilepsijo. »To bom zlahka uredila,« si je mislila, na poti po stopnicah pa se je oglasil pozivnik z 'alarmom škrlatne stopnje (Code Purple)'. »Smo bolnišnica, ki skrbi za kongres, senat in Belo hišo, tokrat tudi za vse pomembneže in prijatelje Obame, ki so prišli na zaprisego. Takšen alarm lahko pomeni le, da je v nevarnosti eden od njih,« pojasnjuje Mateja de Leonni Stanonik.

Za pomembneže škrlatni alarm

»Začutila sem bolečino v trebuhu, v grlu se mi je naredil cmok. Nisem spremljala televizije, zato nisem vedela, kakšno posredovanje me čaka, lahko je kaj narobe s predsednikom Obamo,« pojasnjuje zdravnica. Različni alarmi so namenjeni obveščanju različnih skupin zdravnikov. Sama je bila še v petem nadstropju (do prvega je še daleč), ko je na pozivniku prebrala, da tokratni alarm velja za možgansko kap. »Pri preletavanju stopnic mi je šlo po glavi le, kaj se je lahko zgodilo Obami. Če so ga ustrelili, bodo klicali travmatologe. Ali pa je morda izgubil zavest in se udaril v glavo? Ga je zadela kap? Nemogoče,« se je spraševala.

Na eni od televizij je nato videla, da se je na slavnostnem kosilu zgrudil senator Edward Kennedy. »Kako sem se oddahnila. Samo da ni predsednik!« je svoje občutke ob slavnostni zaprisegi Baracka Obame zaupala doc. dr. Mateja de Leonni Stanonik, stanja in bolezni (čeprav slavnih) bolnikov pa ni želela razkriti. To je bil naporen dan in naporna noč, saj je na nevrološki urgenci Bolnišnice Georga Washingtona preživela skoraj dva polna dneva. Želela si je, da bi to noč preplesala na t. i. Plesu soseščin, kjer najprej zapleše predsednik s prvo damo. Tako kot je bila pred osmimi leti, ko je spremljala prvi ples Georga in Laure Bush. »Kot priseljenka v Združenih državah mi je bilo v ponos in zadovoljstvo, da sem lahko delala ob inavguraciji. Moje delo na ta dan je le manjša osebna žrtev za vse, ki so lahko proslavljali prihod novega predsednika v Washington. Zdaj moramo le počakati, ali bo predsednik Obama izpolnil naša visoka pričakovanja,« je za konec še povedala gorenjska zdravnica, nevrologinja v Washingtonu.