Politika je utrujanje nasprotnika

Franci Rozman, po naključnem vrstnem redu ravnatelj Gimnazije Kranj, politik, oče, soprog, matematik, fizik, šahist in še kaj.

S Francijem Rozmanom sva se pogovarjala v njegovi pisarni v prostorih kranjske Gimnazije. V pisarni je nekaj miz in omar, vse so obložene s knjigami (med njimi so tudi Tito/zbrana dela), fascikli, DVD posnetki gimnazijskih koncertov, šolskimi pokali. Stene so polepljene s karikaturami, razglednicami, s časopisnim izrezkom, na katerem je članek Dva naslova na Gorenjsko (njegov sin Mitja je bil državni prvak v šahu od 10 do 12 let, op. a.), pa s Slomškovim izrekom »Šiba novo mašo poje«. Na steni visi slika Kranja iz leta 1942, ki jo je naslikal učitelj iz tedanjega učiteljišča.

Preden potrkate, preverite, ali je na vrata izobesil listek, na katerem lahko piše: Sem v razredu. Prosim, ne moti. Sem v tajništvu. Dopust. Pridem takoj … V pisarni ima tudi karikaturo, takole piše: Političari! Ako želite biti stalno na vlasti, oženite neku Vlastu! (Vlasta je tudi njegova soproga, op. a.). Franci Rozman pravi, da sta odlična indijanska pregovora: Ne sekiraj se zaradi malenkosti. Vse so malenkosti. In če morda ne veste, odraščal je v Praprotni Polici, danes z družino živi v Stražišču.

Veliki božični koncert v Gimnaziji Kranj je znova postregel z odlično glasbo in navdušenim občinstvom v dvakrat polni dvorani. Posvetili ste ga skladbam velikanov svetovne glasbene dediščine, Giacomu Pucciniju in Georgu Gershwinu. Lahko rečeva, da koncerte tržite kot prepoznavno blagovno znamko gimnazije?

»Vseh koncertov je bilo trinajst, skupaj s spomladanskimi. Koncerti so res prepoznavna aktivnost naše šole in v tem smislu so zagotovo dobra reklama.«

Vseeno upam, da se ne hvalite samo z bogatim glasbenim udejstvovanjem, ampak da ponudite kaj tudi tistim, ki so brez posluha za petje in note.

»(Smeh) … Sam sem vedno rad pel in ker nimam najboljšega posluha, mi prepevanje včasih tudi preprečijo. Ne, seveda imamo še druge dejavnosti, sodelujemo v Šolski košarkarski ligi in Šolski odbojkarski ligi. Pri izbirnih vsebinah imamo odlično pripravljene ekskurzije po Evropi …«

Leto poprej ste koncert posvetili ruski glasbi. Je bilo to s kakšnim posebnim razlogom na vašo željo?

»Glede programa sem svoje čase res imel kakšno željo, ampak se tisto zagotovo ni uresničilo (smeh). Ne, jim pustim kar proste roke. V povezavi z Rusijo sem le toliko, da se moj sin uči rusko in da sem osebno kar naklonjen Rusiji, ker se mi zdi prav, da kdo včasih pove naglas, da je za marsikaj na tem svetu kriva Amerika, ki se je vsi bojijo in se ji dobrikajo. Za Slovenijo bi bilo pametno, da Rusije ne bi preveč zanemarjali pri gospodarskem povezovanju.«

Vaš sin je danes gimnazijec ...

»Je v drugem letniku Gimnazije Kranj, tudi sam sem bil dijak te šole. Veliko se pogovarjava o predmetih, ki naju oba zanimajo, to sta matematika in fizika. Šoli je zelo naklonjen in ko je bil v šestem razredu, sem mu rekel, da se bo lahko vpisal v Gimnazijo Kranj, če bo med prvimi petimi v razredu, sicer se bo lahko vpisal na katerokoli tehnično šolo v Sloveniji.«

Sinu ste torej postavili kar zahteven pogoj.

»Bolj sem mu svetoval, čeprav mi je tudi soproga rekla, da se ji zdi to malce prehudo. Rekel sem ji, da gre samo za to, da se pokaže borec. Na vsak način pa morata biti pridobivanje znanja in trening možganov za otroke izziv, ne obremenitev. To lahko samo koristi, ne glede na to, kdaj in kje bo to znanje uporabil. Poglavitno gonilo razvoja je ravno človeška radovednost.«

Slišim včasih, da je Gimnazija Kranj, odkar ste ravnatelj, manj stroga, kot je bila pod ravnateljem Pivkom. Kateri mandat ste že njen prvi mož?

»Teče trinajsto leto. Še vedno veljamo za kar težko gimnazijo, tudi kar se tiče šolskega reda. Res pa se je v tem času precej spremenila dostopnost med profesorji in dijaki ter med mano in dijaki. Delno je razlog za to osebnostna lastnost, saj s Pivkom karakterno nisva enaka, ampak tudi mene bo moral nekdo zamenjati …(smeh). Dediščina, ki sem jo dobil od njega, je pa odlična.«

Boste še kandidirali za ravnatelja?

»Zdaj imam reelekcijo. Tečejo tudi pogovori o možnosti trajnega mandata, ali sem za to, pa še nisem čisto prepričan. Menim namreč, da je potrebno na vsakih nekaj let vendarle preveriti, če ne drugega, vsaj sebe, če imaš vizijo še za naslednjih pet let. Strinjam pa se s tem, da pa so sedanji razpisni postopki preveč komplicirani in da so velikokrat brez pomena. Morda bi moral Svet šole po dveh mandatih pregledati delo, program in izreči zaupnico. Če je ne izglasuje, bi se šele šlo v razpis. Res pa ravnatelj sam zelo težko oceni, kdaj šoli ne koristi več.«

Še učite fiziko in matematiko?

»Samo matematiko, letos učim občane. Včasih imam tudi nadomeščanje, če kakšnega profesorja ni. To kar rad naredim.«

Ste naravoslovec. Kako pa je kaj z znanjem tujih jezikov?

»Slabo. Angleško znam toliko, da se lahko sprehajam po tujini. Potrudim se, ko imamo izmenjave dijakov, a utihnem v hipu, ko imam ob sebi profesorja angleščine.«

Titov štipendist pel v cerkvenem zboru

Na katerem mestu v vašem življenju je politika?

»Politika je moj hobi. Odkar nimam več dialize, sem se moral z nečim zamotiti. V dobrih šestih letih, kar sem politično angažiran, sem ugotovil, da je politika na žalost predvsem utrujanje nasprotnika. Samo za to gre. Ampak če je ideja dobra, če je projekt dober, je treba stopiti skupaj in to podpreti. Pa tudi do upokojitve verjetno ne bom ravnatelj …«

Ste bili vedno na listi SLS, ali ste kaj menjali barve?

»Izhajam iz kmečke družine in sem vseskozi član SLS. V mladih letih sem bil sicer Titov štipendist, nisem pa vstopil v partijo iz preprostega razloga, ker se je izključevala s katoliško cerkvijo. Se spomnim, ko so me na vasi enkrat vprašali, kako sem lahko dobil Titovo štipendijo, pa sem rekel, da zato, ker pojem pri cerkvenem pevskem zboru.«

Nekje sem prebrala: »Franci Rozman že leta sedi na parlamentu in čaka, da mu pomagate priti vanj.« Lani vam ni uspelo. Razočarani?

»Ko poženeš ta aparat, imaš za seboj precej ljudi, ki verjamejo vate. Potem je težko, ko jih gledaš, kako so razočarani, ker ti ni uspelo, čutiš, da si jih do določene mere prevaral, ker so računali nate. Moja soproga, oba otroka, prijatelji so v to veliko vložili. Rezultat sem imel slab, nekaj čez tri odstotke. Velikokrat mi rečejo, da bi moral izbrati drugo stranko. Ampak jaz se nisem v politiki angažiral zato, da bi gledal na to, v katero stranko bom šel, da pridem na vrh. Imam načela, ki jih ne bom spreminjal, čeprav se s svojo stranko vedno ne strinjam. Sicer pa narod ja rabi naš SLS …(smeh).«

Dobro pa se držite v kranjski občini.

»To je moj prvi mandat občinskega svetnika in se kar dobro slišim.«

Ste pa edini iz stranke SLS v občinskem svetu. Kaj pomeni en glas v triintrideset članskem svetu?

»Včasih tudi kaj pomeni. Nekaj amandmajev sem dal, vsi so bili sprejeti.«

Po pravici, koliko sej mestnega sveta ste manjkali v tem mandatu? Ste jih kaj »prešpricali«?

»Ne, to pa ne. Mislim, da sem manjkal samo eno sejo iz objektivnih razlogov.«

Kdo je lani v predvolilnem času sponzoriral dobrote na stojnici SLS?

»Precej smo se angažirali kar sami člani stranke. No, dobro, nekaj žganja je prispeval moj oče, pa nekaj klobas smo dobili od mesarja.«

Deset let in štiri dni čakal na novo ledvico

Povedali ste, da ste končali z dializo. Kako je bilo z vašo boleznijo?

»Zaradi bolezni imunskega sistema so mi odpovedale ledvice. V mladih letih sem bil zdrav in aktiven kmečki fant, v vojski pa sem stoje prebolel dve angini, hudo vnetje slepiča in niti zdravniki ne vedo točno, kdaj je prišlo do tako hude infekcije, da je izbruhnila ta bolezen. Glomerulonefritis IG-A nosimo v genskem zapisu, toda če se infekcije pravočasno zdravijo z antibiotiki, večinoma sploh ne izbruhne. Nekaj mesecev po odsluženem vojaškem roku so mi v bolnišnici povedali, da bom šel na dializo čez pet do deset let. Šel sem čez devet let in potem sem bil deset let na dializi. Deset let in štiri dni je trajalo, da sem dobil novo ledvico. Zdaj imam sicer kup zdravil, (le še) osemnajst tablet na dan, ampak mislim, da sem kar v formi.«

Ste športno aktivni?

»Odbojko igram rekreativno.«

Ste letnik 1965. Dobra generacija, dober letnik?

»(Smeh …) Vsak ima svoj letnik za dober letnik. Šest plus pet je enajst, to je dvojka v numerologiji. Če prištejem še enko, je skupaj tri. Devetka je pa nula v numerologiji. Če torej prišteješ devet, se nič ne spremeni.«

Verjamete samo v tisto, kar se da matematično izračunati, ali tudi v horoskope?

»V dnevne horoskope ne verjamem, verjamem pa v značilnosti posameznih znamenj, ki na nas različno vplivajo. V tem smislu je zanimiva grška mitologija, ki pravi, da se bogovi z nami igrajo. Človeku se seveda zdijo vse podrobnosti tako pomembne, vendar pa potovanje od rojstva do smrti lahko poteka po težji ali po lažji poti. To je zgolj odločitev človeka.«

Greste vi po težji ali po lažji poti?

»Mislim, da nobene stvari ne dosežem na lahek način, sem se moral kar povsod potruditi.«

Tudi za magistra matematike. Kaj je bila tema magistrske naloge, če ni preveč zapleteno?

»To je bila naloga iz algebre in zelo malo se lahko poveže na srednješolsko snov.«

Pišete doktorat?

»Ne. Že ko sem zaključeval magisterij, sem uvidel, da če bi se želel še naprej ukvarjati z matematiko, bi moral dati realno življenje kar precej na stran.«

Zanima ga čtivo o ezoteriki

Veliko berete?

»Predvsem ezoteriko. Svoje čase sem vedno prebral maturitetno gradivo. Potem ga nekaj časa nisem mogel, ker je bila posledica transplantacije ledvice siva mrena na očeh. To so mi operirali in spet bom lahko več bral.«

Je bil kakšen poseben moment v življenju, da ste se začeli ukvarjati z ezoteriko?

»Bolezen, predvsem v tem smislu, kako začneš drugače gledati na življenje, na vero. Bi rekel, da sem bil do določene mere fanatičen katolik v mladih letih, danes pa sem pripravljen poslušati tudi kaj drugega. Dobil sem malce več tolerance in sočutja. Kakorkoli se to sliši čudno, sem kar hvaležen, ker me je doletela ta bolezen, ker sem se ogromno naučil in spoznal ogromno ljudi po drugi poti, na katere se sicer verjetno ne bi toliko oziral. V karmo verjamem v tem oziru, da »bog ne kaznuje«, ampak da si mora človek sam naložiti toliko stvari, da se iz njih kaj nauči.«

Sin Mitja je v drugem letniku, hčerka Monika pa …

»Monika ima osem let, oba sta navdušena šahista. Mitja je bil v starosti od 10 do 12 let državni prvak.«

Predvidevam, da ste tudi vi šahist.

»Sem samouk, rad sem opazoval očeta in mamo pri igri šaha. Oba otroka sem že zelo zgodaj naučil te igre, v šoli sta šla potem v šahovski krožek. Mitja je v svoji generaciji še vedno med desetimi najboljšimi šahisti v Sloveniji, večji izziv sta mu danes matematika in fizika.«

Soproga samo opazuje, ali tudi igra?

»Hčerka jo z lahkoto premaga.«

Pogosto vas vidim s klobukom. Koliko jih imate? Gre za imidž ali za praktičen namen nošenja?

»Oče mi je rekel, tale klobuk boš moral počasi zamenjati, se pravi, da imam samo enega. Plaščev imam več. Poleti nosim slamnike in čepico. Dvakrat sem imel meningitis, enkrat borelijo. Ko sem prebolel drugi meningitis in sem šel na sonce, je bilo kar kritično, pa sem začel nositi čepico. Pozimi me pa malo zebe, zato nosim klobuk.«

Koliko daste na modo, kako vse to barvno uskladite?

»Kaj pa je to moda (smeh)?«

Za konec, veliki spomladanski koncert letos bo?

»Bo.«