Dela na etični pogon

Ida Hafner je na negovalnem oddelku Bolnišnice Golnik orala ledino, saj je bila prva medicinska sestra v slovenskem prostoru, ki je samostojno prevzela vodenje takega oddelka. Je dobitnica priznanja srebrni znak 2008.

Ida Hafner, vodja negovalnega oddelka v Bolnišnici Golnik, je prejela priznanje srebrni znak 2008, ki ga podeljuje Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske. »Če hočeš biti dober, se izobraževanje nikoli ne sme končati, zato se kljub dolgoletni delovni praksi še vedno rada izobražujem. In če lahko svoje znanje še širiš in deliš z drugimi, je pa sploh v redu,« je povedala Ida Hafner, ki dela v Bolnišnici Golnik petintrideseto leto. Domačinka iz Zgornjih Bitenj je po končani Srednji zdravstveni šoli na Jesenicah nadaljevala študij na Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani – smer zdravstvena nega. Jeseni leta 1973 je prišla na Golnik, z delom je začela na splošnem internem oddelku. Leta 2001 je vpisala izredni visokošolski študij ob delu na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani ter po končanem študiju pridobila naziv diplomirana medicinska sestra. »Nikoli mi ni bilo žal, da sem se v mladih letih odločila za študij zdravstvene nege. Še ko sem se šolala, sem stremela k temu, da bom delala v bolnišnici, da bom čim bliže praktičnemu delu,« je povedala in dodala: »Nikoli ne bom pozabila besed moje babice, ko je rekla, Ida, nauči se lepo najti žilo, ko jemlješ kri.

Na internem oddelku sem izvajala program zdravstveno-vzgojnega izobraževanja novo odkritih sladkornih bolnikov (ter njihovih svojcev) pri aplikaciji inzulinov in pravilni prehrani. Petnajst let sem se ukvarjala s tem,« je povedala sogovornica. Dodatno si je pridobila znanja za vodenje delavnic za odvajanje od kajenja, tako za zaposlene kot za bolnike, nekaj časa je vodila tudi Šolo za trajno zdravljenje s kisikom na domu.

Postala je glavna medicinska sestra internega oddelka 400 in sedaj negovalnega oddelka. Na negovalnem oddelku je orala ledino, saj je bila prva medicinska sestra v slovenskem prostoru, ki je samostojno prevzela vodenje takega oddelka. Sodelovala je pri pripravi in vpeljavi klinične poti bolnikov v neakutno bolnišnično obravnavo, ki je pripomogla h kakovostnejši obravnavi bolnikov. »Na negovalnem oddelku imamo dvajset bolniških postelj za paliativno oskrbo; paliativna oskrba je skrb za neozdravljivo bolne, kronične paciente, skrb za umirajoče in obenem za njihove svojce, pa tudi skrb za svojce po smrti najdražjih,« je razložila Hafnerjeva, ki je na negovalni oddelek izjemno ponosna, ker jim je uspelo obstati, za kar gre zasluga tudi vodstvu bolnišnice. Še več, dosegla je, da oddelek prenavljajo in nekatere bolniške sobe so že odete v tople in svetle barve.

Njeni sodelavci pravijo, da je vedno pripravljena prisluhniti sočloveku. Je tudi mentorica pripravnikom. O tem, da pri vsem njenem znanju dela na etični pogon, ni nobenega dvoma. »Pri mojem delu je izredno pomembna profesionalnost in to prav vsak trenutek, četudi ti je ob bolniku, ki trpi, še tako hudo. Na oddelku je veliko bolnikov, ki te morda potrebujejo že naslednjo minuto, zato moraš ostati zbran. Zelo so pomembna dodatna izobraževanja, na katerih te naučijo tudi tega, kako svojcem sporočiš slabo novico, kako spremljaš umirajočega,« je povedala Ida Hafner in dodala, da je pomembno tudi to, da znaš prisluhniti tudi sebi in prepoznaš simptome, ko začneš izgorevati. »Tedaj moraš v prostem času početi stvari, ki te še posebej veselijo. Mene pomirjajo hribi, piš vetra, žvrgolenje ptic, šumenje vode. Kolesarim, smučam, potujem in se zelo veselim vsakega trenutka, ki ga preživim skupaj z vnukinjo Niko.« Teh trenutkov bo kmalu še več, ob bližnji upokojitvi. Njeno načelo, ki mu zvesto sledi, je: »Če verjameš v dobro, se vse dobro vrača.«