Hvaležne korekcije

Po prvem treningu boste verjetno imeli največ težav z ritnimi in hrbtnimi mišicami, vendar ne obupajte.

Za bolečo zadnjico ne krivite sedeža niti nastavitev krmila za bolečine v križu. Edino zdravilo je trening, zato poskusite trenirati vsaj trikrat tedensko. Če pa se počutje na kolesu ne izboljša po šestih do desetih treningih, bo treba na kolesu opraviti kakšne spremembe.

In kakšne spremembe lahko naredimo? Če smo prevozili že dobrih sto kilometrov in se še vedno s kolesom ne počutite »kot eno«, potem je jasno, da vam nekaj ne ustreza. Ne krivite za to kolesa, proizvajalca, prodajalca, uvoznika ali kolesarskega športa nasploh. Hočem reči, da ni vedno kolo krivo, da se na njem ne počutite dobro. Mogoče ste »krivec« tudi sami? Tudi to se da rešiti. Na Gorenjskem glasu smo zato na primer organizirali kolesarsko vadbo, na katero so prihajali tudi začetniki. Jaz kot izkušen kolesar in nekaj prijateljev, katerim izkušenj prav tako ne manjka, smo bili ravno pravi za razna vprašanja glede kolesa in za uvajanje v kolesarjenje. Torej kot prvo priporočam, da ugotovite, kaj vas na kolesu ali pri kolesarjenju najbolj moti, in se posvetujete z osebo, ki ima na tem področju izkušnje. Velikokrat se zgodi, da kolesar benti nad neudobnostjo sedeža, bolečinami v hrbtu, križu ali kolenih, potem pa ugotovimo, da ima pet centimetrov prenizko nastavljen sedež ali tri centimetre predolgo toporišče, fajfo po domače (to je tisto kar drži krmilo, balanco). Nekatere bolijo noge pod koleni, pri gležnjih ali pač po vsaki vožnji doživljajo pravi požar v mišicah. Potem ugotovimo, da nimajo pravilno nastavljene ploščice na čevljih ali pa sploh nimajo primerne obutve za npr. 50-kilometrsko kolesarjenje. Nekateri se ne znebijo bolečin v mednožju vse dokler jim ne rečemo, da se kolesarske hlače nosijo brez spodnjih hlač. Skoraj vsi začetniki pa se nasplošno vozijo narobe, kar pomeni, da na kolesu ne sedijo pravilno. Največkrat se vsi vozijo z napol praznimi pnevmatikami. Naslednja izmed osnovnih napak je pretežka prestava. Menjalnika na kolesu sta zato, da obračanje pedal prilagodite tako, da gonite lahkotno, in ne zato, da ste videti, kot bi šli na tlako. Bodite pozorni in frekvenco zvišajte vsaj na 80-100 obratov v minuti. Prav tako pa posebno v klanec kombinirajte vožnjo nekaj časa sede in nekaj časa stoje. Dobra vaja za to je, da položaj menjate na vsakih deset obratov, deset stoje in deset sede pri tem pa ne spreminjate frekvence pedaliranja. Danes ima vsako športno rekreativno kolo na razpolago veliko prestavnih razmerij, zato nima smisla obremenjevati se s pretežkimi prenosi, ki vam samo jemljejo voljo do kolesarjenja in nič drugega.

Velikokrat se srečujemo tudi s težavo, ko nam »zaspi« dlan. Vzrok za to je njihova slaba prekrvitev. Pomagamo si lahko na več načinov. Nosimo kolesarske rokavice, ki so bolj podložene, najbolje z gelom, zamenjajmo ročaje na krmilu, ti naj bodo mehkejši, predvsem pa skušajmo čim večkrat menjati položaj rok. Pri kolesih z ravnim krmilom je rešitev montaža tako imenovanih rogov, ki omogočajo vsaj dva položaja rok na krmilu. Položaj rok menjajte tako, da ko se vozite sede, držite za krmilo, ko pa se dvignete na pedale, se preprimite za rogove. S tem menjavanjem boste bistveno bolje prekrvili dlani. Pri dirkalnih ukrivljenih krmilih eksperimentirajmo z višino prestavnozavornih ročic in z različno mehkimi trakovi za povijanje. Pri tej vrsti krmila imamo tudi več možnosti za držanje in to čim več izkoriščajte.

Prav tako se nam težava z otopelostjo pojavi na stopalih. Velikokrat je vzrok premajhen ali preveč tesno zapet kolesarski čevelj. Kolesarski čevlji imajo namesto vezalk navadno trakove ali zaponke, to pa za to, da med samo vožnjo reguliramo, kako močno imamo zapete čevlje.

Ob zmerni vožnji po ravnem cestišču večkrat popustite trakove, da se stopalo malo prekrvi, in spet zategnite pred vzponom, da boste imeli boljši izkoristek.

Zelo dober trening za odpenjanje in zapenjanje pedal je spining, zato s seboj prinesite svoje kolesarske čevlje, saj smo že kar nekaj koles opremili s pedali spd.