Pod eno streho maša in zabava

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. januar 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (10)

Koliko Slovencev živi v Mendozi? Natančnega podatka ni, še najbolj jasen je bil slovenski duhovnik Jože Horen, ki je v Mendozi že skoraj šestdeset let, zato svoje ljudi dobro pozna: približno štiristo nas je, približno sto jih prihaja k maši, je dejal na kratko.

Slovensko društvo v Mendozi je staro šestdeset let, zbirajo se v Slovenskem domu, ki so ga zgradili seveda sami. Sprojektiral ga je arhitekt Božidar Bajuk, ki je pomagal tudi pri gradnji. Kopali in zidali so v prostem času, torej ob poznih popoldnevih in večerih ter sobotah, vsi po vrsti, tudi profesorji, inženirji itd. Zraslo je središče slovenskega življenja v Mendozi, središče ohranjanja slovenskega jezika in načina življenja. Tam se že vrsto let zbirajo, hodijo k maši, pojejo in nastopajo, se učijo in zabavajo. Vse pod eno streho.

Slovenskega doma z ulice ne opaziš. V nedeljskem jutru smo zrli v zamreženo prodajalno. Ob njej so se le odprla vrata in znašli smo se na prostranem dvorišču. Za njim smo vstopili v avlo in naprej v dvorano, kjer so se ljudje zbirali k nedeljski maši, ki jo je napolnilo petje pevskega zbora Lubnik. Zelo radi poslušamo slovenske pesmi, za nas je to praznik, mi je dejala starejša gospa, ki je hitela v dvorano.

Dokaj velika dvorana je skromna, pred odrom majhna oltarna miza, na desni strani slovenski grb, na levi Marija Pomagaj z Brezij, na sosednji steni križ. To je vsa oprema, nobenega razkošja, nobenega zlata. Pri maši je bilo tudi precej mladih, verska tradicija je sestavni del življenja Slovencev v Argentini, nedeljska maša je tako samoumevna kot nedeljsko družinsko kosilo. Prav zanimivo se mi je zdelo, da so molili za domovino, najprej za Slovenijo, nato za Argentino. Boga so prosili: "Razlij svojo milost na Slovenijo, na domovino naših prednikov in našo duhovno domovino. Podeli ji svobodo, varnost, mir in pravo mesto v svetovni družini narodov ..." Mile besede, molitev za Argentino je bila bolj suhoparna. Predvsem pa ne v molitvi, ne v pogovorih ni bilo politike. Opazili smo jo na spominski plošči, ki so jo na dvorišču vzidali pred desetimi leti, ob petdesetletnici begunstva.

Pod isto streho je imel pevski zbor Lubnik zvečer koncert, le zastor na odru so dvignili in otlarno mizo prestavili. Najbolj so vžgale stare slovenske pesmi, na koncu je pela vsa dvorana, tudi kakšna solza se je utrnila. Z navdušenjem so sprejeli tudi Poljanske orgličarje in Suho špago.

Po koncertu so prinesli mize in večerja se je zavlekla pozno v noč. Meso je pripravil slovenski mesar, dekleta in žene so se pridno vrtele v dobro opremljeni in prostorni kuhinji, mladina je stregla, nenarejeno prijazna. Nikamor se jim ni mudilo, čeprav jih je zjutraj čakalo delo. Tudi otroci so ostali s starši, najmlajši so zaspali v naročjih.

Pozno ponoči smo se vračali v hotel, v ušesih so mi še vedno zvenele besede 79-letne Ane Nemanič: »Prva leta je bilo težko, veliko sem jokala, danes imam tukaj vse - šest otrok, 24 vnukov in 12 pravnukov.« V Argentini rojeni hčerki Majda in Božena sta bili prav tako kratki: »Res nimamo toliko kot vi, imamo pa veliko otrok in radi se imamo.« Najmlajši, Milan, sedaj predsednik Slovenskega društva v Mendozi, se je z ženskami seveda strinjal, dodal je le, da vsi radi prihajajo v dom. Morda je skrivnost njihovega zadovoljstva prav v tem, da ne mislijo samo nase, temveč na slovensko skupnost.