Ko zaživiš kot maratonec

Maratonski tek ponuja tekaču uživanje v premagovanju bolečin in naporov ter dokaz, do kod sežejo njegove sposobnosti. Pri tem ne gre zgolj za odlično fizično pripravljenost, temveč tudi za močno psihološko čvrstost.

Da je človek sploh preživel, da se je dodobra razvil, je enostavno moral teči in to vajo neštetokrat ponavljati. Tako je postal močan in odporen na številne neugodne zunanje dejavnike. Danes nam ni več potrebno teči za preživetje, temveč tečemo, ker takrat preprosto uživamo in čutimo, da se na splošno spreminjamo na bolje. Tek je postal nekakšen fenomen športne rekreacije in ni potrebno vnovič pisati o vseh njegovih pozitivnih lastnostih. Kaj pa je tisto, kar je tek povzdignilo skorajda nad vse športe? To je maraton, maratonski tek in če je atletika kraljica športa, je maraton lahko kralj športa. S tem se sicer vsi ne bodo povsem strinjali, saj vsakdo hvali svoj šport. Jaz bom hvalil tek, saj gre za najbolj elementarno, najbolj enostavno gibanje brez kakršnihkoli tehničnih pripomočkov. V osnovi sicer zelo enostavna dejavnost, ki pa ni več tako enostavna, ko jo ponavljamo v nedogled. Ko gre za to, da postanemo vzdržljivi, pa je potrebno začrtati pravilno pot, ki temelji na dolgotrajni viziji in jasno zastavljenemu cilju. Maratonec mora biti že po naravi človek z jasno zastavljenimi cilji, vedeti mora, kaj natančno hoče, ter imeti veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti ter seveda zelo visoko postavljen bolečinski prag.

Vrhunski maratonski tekači se denimo srečujejo z nešteto pretečenimi kilometri v vseh mogočih vremenskih pogojih, se spopadajo s poškodbami, imajo obdobja preutrujenosti in nenazadnje se vedno znova morajo nekako motivirati, zakaj to iz dneva v dan sploh počnejo. Uživati v trpljenju lahko temu rečemo. A vse to trpljenje te tekače poveličuje nad navadne smrtnike in v življenju se jim nato težki problemi zdijo lažje rešljivi. Da pretečeš maraton, je potrebno načrtno in dolgotrajno delo, ki je polno vzponov in padcev. Marsikaterega tekača, ki preteče maraton, takoj po prečkanju ciljne črte oblijejo solze. In te solze so dokaz, da je bil kos vsem bolečinam in naporom ter da je dokazal, da lahko trpi. Zagotovo trpljenje dela človeka močnega. Zgolj enostavne poti ne dajo pravih rezultatov, temveč se vse skupaj giblje tam nekje v povprečju. Človek pa vedno hoče nekaj več oziroma stremi k odličnosti. K odličnosti pa enostavna pot brez trpljenja zagotovo ne vodi. In kakšno zvezo ima vse to sedaj z maratonom? Maraton ni nekaj povsem navadnega, in da ga pretečeš, bo potrebno precej potrpeti in se spopasti z bolečinami. A v vsem tem se da tudi uživati. Ko tekač pade v fazo nekakšnega »tekaškega transa«, ga ne zaustavi nobeno trpljenje, temveč vse te bolečine enostavno prezira in po prečkanju ciljne črte po dvainštiridesetih kilometrih teka se zave, da mu je dejansko uspelo nekaj velikega. Maratonski teki po svetu so postali najbolj množične športne prireditve. Vsaka država ima neko svojo športno kulturo oziroma na neki svoj način ustvarja podobo športa v državi. Tukaj so Italijani zagotovo mojstri, saj preko športa navzven pokažejo svoj temperament in dinamiko. O tem smo se prepričali sredi decembra, ko smo se manjša gorenjsko-primorska ekipa odpravili na maraton Reggio Emilia v osrednji Italiji. V Italiji z maratonom sodeluje celo mesto, okoliške vasi, gledalci te spodbujajo, ne glede na to, od kod prihajaš, na vseh okrepčevalnicah so prijazni in ustrežljivi. Ko so težave proti koncu maratona največje, ti tisti dodatni zagon, da iz sebe stisneš zadnje atome moči, dajo prav gledalci. In če hočeš, lahko govoriš prav s komerkoli.

Tako sem po prihodu v cilj nekaj besed spregovoril z Giorgiom Calcaterro, ki trenutno velja za enega najboljših tekačev na sto kilometrov na svetu in v Italiji izredno priljubljenega športnika, na tem maratonu pa je osvojil drugo mesto. Izredno preprost in dostopen možakar, ki na leto poleg redne službe taksista preteče kar devet tisoč kilometrov. Sam zase pravi, da je v teku našel samega sebe in to je tudi ključ do njegovih uspehov. Pa še meni je nato zaželel veliko uspehov. Sam sem bil v tistem trenutku kar nekako presenečen, saj do tedaj nikdar nisem bil vajen take naklonjenosti s strani odličnega športnika, ki ga do tedaj osebno sploh nisem poznal. Maratonci pač pridemo na isto frekvenco, tudi razmišljanje je ponavadi malce drugačno. Ne dolgo nazaj je naš raziskovalec atletike in nekdaj odličen atlet Janez Penca dejal, da je maraton morda upor zoper ukaz »Uživaj«, ki ga sicer najraje pošiljamo drug drugemu. Ni vse v uživanju. Mora biti nekaj, kar nas naredi močnejše, bolj samokritične in odgovorne. In maratonska pot nam to zagotovo ponuja. Kdor bo stopil na to pot, se mora zavedati, da je pred njim veliko dela, odrekanja in potrpežljivosti. Do dobrega rezultata se dokoplješ šele po več letih trdega dela. Ampak tisti občutek zadovoljstva, ko dosežeš zastavljen cilj, odtehta vse napore in takrat ne pomisliš, da bi za to moral dobiti kakršnokoli materialno plačilo. Neki, res prijeten občutek sreče, ki ga težko opišeš, čeprav je telo popolnoma izmučeno. Ko pri maratoncu telo ne deluje več povsem normalno, ga naprej žene ukaz iz glave.