Kako varna so naša smučišča

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 16. januar 2009 / 06:00

Tri smrtne nezgode Slovencev na smučiščih v zadnjem tednu so opozorile, da je treba upravljanje smučišč in samo smučanje, kljub zabavi in uživanju, jemati zelo resno. Nenazadnje slovenska smučišča vsako leto obišče kar okoli dva milijona smučarjev, zato je še kako pomembno, kako je poskrbljeno za njihovo varnost.

Tragični nesreči na smučišču Stari vrh in avstrijskem Bad Kleinkirchheimu, v katerih sta umrla šestletna deklica in trinajstletni deček, ter smrt 41-letnika, ki se je na Golteh ponesrečil z motornimi sanmi, so seveda močno pretresle slovensko javnost. Kot je običajno (na žalost pa največkrat samo ob takih priložnostih), so omenjene tragedije spodbudile javnost, laično in strokovno, k razmisleku o varnostnih razmerah na slovenskih smučiščih. Ali je na njih za varnost zadostno poskrbljeno? Če ne; kaj je narobe in kdo je kriv za takšno stanje?

Smučarji se po belih strminah v prvi vrsti spuščajo zaradi rekreacije in užitka. S tem ni seveda nič narobe, dokler se držijo zakona o varnosti na smučiščih in osnovnih pravil obnašanja na smučišču oziroma desetih točk t. i. FIS pravil varnega vedenja na smučišču. Ta določajo, da se mora vsak smučar (deskar) obnašati tako, da nikogar ne ogroža, da sme prehitevati le na razdalji, pri kateri ima prehitevani smučar še vedno dovolj prostora za vsako gibanje, da se po nepotrebnem ne ustavljamo na ozkih in nepreglednih delih smučišča, da moramo upoštevati označbe in signalizacijo na smučiščih ... Težava je, ker so s FIS pravili seznanjeni le redki oziroma jih mnogi ne jemljejo dovolj resno.

Policijski inšpektor za splošne zadeve Robert Kralj s Policijske uprave Kranj, ki je sodeloval tudi pri snovanju obstoječega zakona o varnosti na smučiščih, tako opaža, da je na slovenskih smučiščih kar precej objestnih smučarjev, ki mislijo, da jim kupljena vozovnica dovoljuje vsakršno vedenje na smučišču. »Na slovenskih smučiščih so trki zelo pogosti, tudi zaradi objestnih smučarjev, a vendarle ne le zaradi njih. Problem slovenskih smučišč je v tem, da so kratka in ozka, in kot takšna niso dovolj prilagojena novim oblikam smučanja z novimi tehnikami in vrhunskimi materiali (carving, deskanje), ki omogočajo velike hitrosti. Pomembna zakonska obveza upravljavcev smučišč sicer je, da zagotovijo prepustnost smučarskih prog, zato morajo ustaviti prodajo vozovnic, ko pride do prevelike gostote smučarjev. Vprašanje pa je, koliko to določilo upravljavci sploh upoštevajo,« se sprašuje Kralj.

Nadzor je pomanjkljiv

V takšnih razmerah je potrebno zagotoviti višjo stopnjo varnosti na smučiščih z uvajanjem dodatnih zaščitnih ukrepov, zaostrovanjem pogojev za obratovanje smučišč in – kar je najpomembnejše – z dobrim nadzorom. Prav z nadzorom pa je po Kraljevem mnenju največ težav: »Naš zakon o varnosti na smučiščih je eden najbolj strogih v Evropi, le izvaja se slabo. Za nadzor nad kršitvami na smučiščih policisti že od leta 2002 nimamo nobene pristojnosti, razen kaznovanja vinjenih smučarjev. Po 24. členu zakona so za nadzor odgovorni nadzorniki, ki so zaposleni pri upravljavcih smučišč, kar po mojem ni primerna rešitev, saj se s kršitelji ne upajo spuščati v hude konflikte, ker jim upravljavci ne pustijo izvajati prehude represije, ker da s tem odganjajo smučarje.« Tako prihaja do situacij, kakršna se je to zimo pripetila na enem od večjih gorenjskih smučišč, kamor se je smučar z ljubljanskega registrskega območja z džipom pripeljal na sredo proge in ga tam enostavno pustil. Ker mu nadzorniki niso nič naredili, so na pomoč poklicali policiste. A ker so z zadnjimi spremembami zakona policistom odvzeli skorajda vse pristojnosti na smučiščih, tudi ti niso mogli ukrepati. Varnost na slovenskih smučiščih torej zagotavljajo nadzorniki, ki pa delujejo v interesu svojih delodajalcev – upravljavcev smučišč. »Med snovanjem zakona smo zato predlagali, da bi bili nadzorniki zaposleni v okviru občinskih inšpekcij, saj bi si tako dvignili ugled in pridobili neodvisnost. A predlog ni uspel, med drugim tudi zaradi pomisleka, kaj bi nadzorniki delali poleti. Ne vem, morda kakšne naravovarstvene stvari,« razmišlja Kralj.

Vaška smučišča, kakršnih je na Gorenjskem kar precej, so po mnenju sogovornika v tem oziru in tudi z vidika zagotavljanja varnosti precej bolj problematična kot večja smučišča: »Manjša smučišča so zagotovo dobrodošla, saj se na njih otroci učijo smučati, ampak tudi tam je potrebno z vso resnostjo pristopiti k upravljanju smučišča in zagotavljanju varnosti za slehernega smučarja. Ni dobro, da se v smučanju išče le zaslužek, saj na ta način lahko pride do usodnih napak, kot se je v nedeljo pripetila na Starem vrhu.«

Alkohol ni največja težava

Mnogi opozarjajo, da številne nesreče na smučiščih povzroči zloraba alkohola. Kralj po drugi strani pravi, da prekomerno uživanje alkohola pri smučarjih ni izstopajoč problem. »Alkohol pri smučarjih ni takšen problem, kot si večina predstavlja. Lani smo na primer policisti na Krvavcu v enem popoldnevu izvedli 26 preizkusov alkoholiziranosti, pa ni bil pozitiven niti en smučar. Tudi pri hudih telesnih poškodbah, ki jih obravnavamo na smučiščih, izvajamo preizkuse alkoholiziranosti pri udeležencih nezgode, pa je med njimi zelo malo vinjenih,« je dejal.

Policija je sporočila, da je bil voznik snežnega teptalnika, ki je povzročil tragedijo na Starem vrhu, alkoholiziran. Preliminarni preizkus z alkotestom je pokazal, da je imel 0,30 mg alkohola v litru izdihanega zraka (cca. 0,6 promila). Kralj pravi, da je nadzor nad alkoholiziranostjo zaposlenih na smučiščih pomanjkljiv. »Policija takšnega nadzora nad delavci na smučiščih ne izvaja, ker bi v tem primeru že posegli v delovno pravno zakonodajo. Ker so tedaj na delovnem mestu, niso podvrženi zakonu o varnosti na smučišču, zato je stvar delodajalca, kdaj oziroma pri katerem delavcu bo odredil preizkus alkoholiziranosti. Kontroliramo jih lahko samo, če so na smučeh, tedaj jih lahko obravnavamo kot vsakega drugega smučarja,« razlaga Kralj.

Žičnica ne bi smela obratovati

Od omenjenih tragičnih nesreč je bil samo hud trk mladih smučarjev na avstrijskem smučišču tipična smučarska nezgoda, do katere pride zaradi neprilagojene hitrosti glede na znanje in razmere na smučarski progi. Precej bolj redke so nesreče z motornimi sanmi, še manj pa s teptalnim strojem na območju žičnice. »Nesreč na žičniških napravah, ki sicer sodijo pod pristojnost prometnega inšpektorja, je že tako zelo malo, takšna, kot se je pripetila na starovrškem smučišču, pa sploh ni značilna za naša smučišča. V tem primeru je bila storjena zelo velika napaka, tudi kaznivo dejanje, saj v zakonu točno piše, da če že gre teptalnik na smučarsko progo, mora biti ta zaprta. To pomeni, da tedaj žičniške naprave ne smejo obratovati in morajo biti izpraznjene.«

Manj pogoste so nesreče z motornimi sanmi. »Vožnja z motornimi sanmi na smučišču predstavlja kršitvi zakona o varnosti na smučiščih in uredbe o prepovedi vožnje v naravnem okolju. Z motornimi sanmi se je namreč dovoljeno voziti le po gozdnih poteh in še tedaj zgolj s hitrostjo pešca. Na smučišču pa je dovoljena le na urejenem in od smučarjev ločenem poligonu. Glede na to, da se po nekaterih smučiščih zaposleni in drugi z motornimi sankami vozijo gor in dol sredi belega dneva, je takšnih nesreč še razmeroma malo.« Tudi take kršitelje lahko policist na smučišču zgolj opozori, o ugotovljenem prekršku pa obvesti pristojni inšpektorat. Kaj stori slednji, je že drugo vprašanje. Marca lani so na primer gorenjski policisti za pet kršiteljev, ki so se z motornimi sanmi vozili po Krvavcu, napisali obdolžilne predloge in jih poslali prometnemu inšpektoratu, pa še do sedaj niso prejeli nobene informacije, da so kršitelje kaznovali.

Smuka po zaprti progi prepovedana

Svojevrstne težave imajo upravljavci smučišč tudi s turnimi smučarji, ki se po zaprtju smučišča spustijo po progah, ki so že pripravljene za naslednji dan. »Tudi v teh primerih ima nadzornik možnost kaznovanja, saj zakon smučanje po progi, ki je zaprta, prepoveduje. Prav tako zadnji zakon opredeljuje vplivno območje smučišča, ki v naravi predstavlja rob smučišča. Ta mora biti prav tako zavarovan kot urejeno smučišče, vendar je smučanje po njem prepovedano. S tem smo dosegli možnost, da lahko nadzorniki sankcionirajo vsako smučanje zunaj urejenega smučišča. Kdor namreč želi z urejene proge zaviti na neurejen del, pri tem obvezno prečka vplivno območje smučišča in stori prekršek,« je razložil Kralj.

»Odgovornost za varnost na smučišču je v vsakem primeru deljena – upravljavec mora skrbeti za urejenost prog in zaščito ovir, smučarjeva naloga pa je, da smuča svojim sposobnostim in razmeram na smučišču primerno,« je za konec še dejal Kralj.