Vedno do zmage

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. januar 2009 / 06:00

Konec lanskega leta, v katerem bi legendarni Che dopolnil 80 let, je založba Sanje izdala dve njegovi knjigi: Bolivijski in Motoristov dnevnik. Omogočata nam vpogled v duhovno anatomijo enega najbolj prepoznavnih posameznikov 20. stoletja ...

Ko so 9. oktobra 1967 v šoli bolivijske vasi La Higuera ubili ranjenega Che Guevaro, sem hodil v prvi razred gimnazije. Tudi po njegovi zaslugi sem postal revolucionar, čeprav le sobnega formata. V letih, ki so sledila, je bila namreč tudi na stenah mojih dijaških in študentskih sob vsaj ena njegovih podob. No, resnici na ljubo: če bi Che preživel in me v tistih letih osebno povabil, naj se mu pridružim, ne jamčim, da ne bi šel … Šele zdaj, ko berem njegov Bolivijski dnevnik, pa vidim, kaj bi me čakalo. Nenehni »pokret« (tako smo v jugovojski rekli pohodom, ki so bili namenjeni predvsem samim sebi oziroma temu, da se je vojska gibala in ni sedela). Zakaj so bili Che in njegovi tovariši kar naprej v premikanju, mi pravzaprav ni jasno. Kot da bi bil smoter njihovega početja v tem gibanju in ne v revoluciji. Se premikajo zato, da bi se izognili sovražnemu napadu, poiskali hrano, raziskali teren in našli nove poti? Najbrž res prav vse to in še kaj. Njihovi dnevi od 7. novembra 1966 do 7. oktobra 1967 (ko so Cheja ranjenega ujeli) so bili nenehno iskanje novih poti (dostikrat jih izsekujejo z mačetami) in prehodov čez številne reke. Kar naprej kopljejo neke jame in rove za shranjevanje zalog hrane, orožja in opreme. Ko jim hrane zmanjka, pobijejo konja ali mulo ali pa hrano nalovijo in naberejo v naravi. Kmetom jo plačujejo v gotovini (in ne z ničvrednimi papirji kot naši partizani). Tako so na njihovem jedilniku tudi razni ptiči (divje pure, papagaji, skobci …), jelenčki, opice, tapirji, palmine sredice, buče … »Po bogati večerji – rižu s fižolom in jelenjim mesom …« (19. 3.) Skrbijo za ranjene, si zdravijo žulje, Cheja duši njegova življenjska družica astma … Nadvse štrapacna avantura.

Preberimo nekaj odlomkov. »Dopolnil sem svoje 39. leto in neizprosno se približuje čas, ko bom moral razmisliti o svoji gverilski prihodnosti – za zdaj sem še 'v enem kosu'.« (14. junij)

»Hodili smo okroglo uro, ki je bila zame zaradi kobiličine utrujenosti dvakrat daljša. V nekem hipu sem ji zasadil nož v vrat in jo krepko ranil … Zvečer sem zbral vse može in jim povedal naslednje: smo v težkem položaju. Pachevo zdravje se izboljšuje, sam pa sem kot cunja; pripetljaj s kobilo dokazuje, da na trenutke izgubim nadzor nad seboj; to se bo sicer spremenilo, toda položaj gotovo pritiska na vse, in kdor čuti, da ga ni več sposoben prenašati, mora to povedati. To je eden od trenutkov, ko je treba sprejeti velike odločitve; prav ta način boja nam daje priložnost, da postanemo revolucionarji, najvišji klin na lestvi človeštva, obenem pa nam dovoli, da se izkažemo kot ljudje; tisti, ki ne zmorejo ne prvega ne drugega, morajo to povedati in opustiti boj …« (8. avgust) »Pozabil sem poudariti en dogodek: danes sem se po nekaj več kot šestih mesecih skopal. To je rekord, ki pa ga številni že naskakujejo.« (10. september)

Same banalije: človek, ki se počuti kot cunja, izgublja živce in z nožem zabode kobilo, ki ga nosi. Kar naprej brede po bolivijskih rekah, hkrati pa se že več kot pol leta ni umil. In vendar: vse to stoično prenaša. Smrt ga pravzaprav odreši gverilskih muk, v nemirnem letu 1968 je že ena od najbolj prepoznavnih ikon stoletja, postane mit. Ko je prišel mednje, so se ga bolivijski kmetje – kot še enega od tujih vsiljivcev – bali, zdaj ga častijo kot svetnika. Evo Morales, ki je eden od njih, pa je postal predsednik države. Latinska Amerika z drugimi sredstvi dosega tisto, za kar sta se z nasiljem borila Che in njegov kubanski soborec Fidel. »Hasta la victoria siempre!« Vedno do zmage! S temi besedami je Che zaključil svoje zadnje pismo Fidelu. In zmaga še nikoli ni bila tako blizu.