Sedem žensk na enega moškega

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (9)

Mendoza je bila v nedeljo zjutraj tiha in prazna, po živahni noči je mesto spalo in oživelo šele sredi dneva. Na vseh izložbah so bile spuščene debele kovinske mreže, zaklenjene s težkimi ključavnicami. Zaradi varnosti, saj je kriminala vse več. Nasploh so vse hiše zgrajene tako, da so na zunaj čim revnejše, razkošje se skriva v notranjosti. Avtomobili so prej stari kot novi, z njimi se ne razkazujejo tako kot pri nas. Nočni postanek pred semaforjem utegne biti nevaren, saj tatovi čakajo na priložnosti, pred rdečo lučjo zato ponoči ne ustavlja nihče.

Na krajih, kjer se zbira več ljudi, za varnost parkiranih avtomobilov skrbijo mladeniči, ki gledajo dovolj grdo ali razkazujejo mišice, da si nihče ne želi bližnjega srečanja z njimi. Očitno dobro skrbijo "za svoje ulice", saj jim lastniki avtomobilov rade volje stisnejo v roko bankovec, že iz te kretnje pa je moč razbrati, da ti fantje davkov ne plačujejo.

Previdnost je na potovanjih po svetu vselej dobrodošla, v Latinski Ameriki še posebej. Svojega bogastva nikakor ni pametno razkazovati, denimo debelih zlatih verižic okoli vratu, dragega fotoaparata ali kamere. Najhitreje "shodijo" denarnice in ženske torbice. Tudi torbice za pasom, ki jih doma uporabljamo pri smučanju, so hitro prazne, saj tatič uporabi britvico in premoženje mu pade v roke. Običajno kradejo v paru, eden vas zamoti, drugi opravi svoje. Za potovanje po Argentini so se mnogi izmed nas opremili s posebno denarnico, ki jo pripneš na trebuh, pod obleko, da tatovi ne morejo vedeti, ali je spodaj denarnica ali le nekaj preveč trebuha.

V Mendozi nihče izmed nas ni bil okraden. Še več. Ko smo se vračali z mendoškega hriba, kjer se na več kot petsto hektarih razprostira znameniti park, je ena od pevk ugotovila, da je na vlakcu pozabila torbico. Fotografiranje veličastnih dreves jo je tako prevzelo, da se je torbica odpeljala z naslednjo skupino. Vendar se je pripeljala do recepcije, kjer jo je nato dobila. Globoko se je oddahnila, saj v torbici ni bil samo denar, temveč tudi potni list. Toda, sreča je opoteča. Prav njej so kasneje v Buenos Airesu ukradli torbico, med kosilom v restavraciji, odložila jo je na stol. Ko smo premlevali, kako se je to zgodilo, smo vedno znova ostali pri ugotovitvi, da so imeli dolge prste verjetno natakarji.

Prav neverjeten se nam je zdel podatek, da v Mendozi na enega moškega pride sedem žensk. Med sprehodom po mestu in parku tega nismo opazili, morda je res nekaj več žensk kot moških, toda, da je razlika tako velika?!

Saj je bilo v parku vendar veliko zaljubljencev, ki so poležavali v travi, se objemali in poljubljali. Vendar lokalni vodič ni dopustil niti kančka dvoma, da podatek ne drži, dodal je le, da fantje odhajajo na delo v Buenos Aires. Kaj takšno razmerje pomeni za vsakdanje življenje, seveda nismo mogli ugotoviti, saj smo bili v Mendozi le nekaj dni. Mislite pa si lahko, kako izbirčni so lahko fantje, ki ostanejo doma.

Preverili pa smo lahko, da so pločniki res čisti. Mendoza je eno najčistejših argentinskih mest, ženske se ponašajo s pločniki pred hišami, čistijo jih s petrolejem, zato se bleščijo že od daleč.

Zanimiva navada je siesta, kakor pravijo opoldanskemu počitku, ki je značilen za špansko in italijansko okolje. Svetovna globalizacija takšnim razvadam ni naklonjena, toda v Mendozi je trdovratna in opoldne trgovine zaprejo. V vseh podjetjih tega v glavnem ni več, le redki še odhajajo domov na kosilo in počitek. V Buenos Airesu je siesta že skoraj pozabljena.