Suleiman Jammous (Foto: Gorazd Kavčič)

Slovenci lahko rešite Darfur

Suleiman Jammous je humanitarni delavec iz Darfurja, ki zadnja meseca gostuje pri Tomu Križnarju. Na vprašanja odgovarja mirno, zbrano, skoraj brez nasmeha, nekako otožno. Ko govori o pokojnem predsedniku Janezu Drnovšku, se mu orosijo oči. Svet ugiba, kako bo preživel gospodarsko krizo, on pa upa, da bi preživel njegov Darfur.

Ustavimo nasilje v Darfurju, preden pride k nam. Preden se pri nas začne vojna za vodo. Kar bo glede na podnebne spremembe lahko zelo hitro. Slovenija in Gorenjska vodo ima. Ne bi si želeli, da bi morali imeti slovenskega Suleimana. Vojaka, ki nikoli ne nosi orožja. Bojuje se brez izstreljenega strela, z otožnimi, melanholičnimi očmi.

Zgodbo Darfurja, regije v zahodnem delu afriškega Sudana, smo Slovenci in Gorenjci dodobra spoznali zaradi Toma Križnarja. Ta si je oprtal težak nahrbtnik, ki mu ga je nekaj časa kot posebnemu odposlancu sedaj pokojnega predsednika Janeza Drnovška pomagala nositi tudi Slovenija, vendar spor med priseljenci, naseljenci, Darfurci, sudansko vlado in njeno vojsko in drugimi vojskami še zdaleč ni rešen. O genocidu v 21. stoletju danes opozarja Križnarjev film Dar Fur – Vojna za vodo, z voljo po preživetju pa se je Križnarjevi misiji pridružil tudi domačin. Suleiman Jammous, humanitarni koordinator Sudanske osvobodilne vojske, ki konflikt občuti in doživlja vse življenje, ga pozna do obisti in danes predvsem pomaga najbolj pomoči potrebnim plemenom, ki se vedno znova znajdejo v ognju konfliktov. Sam orožja ne nosi.

 

»V Darfurju se izvaja orkestriran spopad plemen, ki temelji na odločitvi naše vlade, da pokrajino prepustijo arabskim plemenom. Na ta način želijo spremeniti demografsko podobo Darfurja. Afriško ljudstvo bodo iztrebili in jim vzeli zemljo,« pravi Jammous. Sudanska vlada je zaukazala, da je treba domačine razseliti, izseliti, pobiti, iztrebiti. Genocid. »Normalno je, da se afriška plemena, domačini borijo za svojo zemljo. In za druge dobrine, ki so v Darfurju,« pove. V zraku sta dve rešitvi, ki sta na prvi pogled povsem enostavni. Prva je, da sudanska vlada spremeni svoje poglede na Darfur ali enostavno odstopi oziroma jo zamenjajo. Druge rešitve Jammous ne vidi.

 

V obrambo zanetili nemire

Načrt etničnega čiščenja Darfurja je že zelo star, izhaja iz odhoda kolonialnih Britancev oziroma komaj nekaj let za tem, leta 1960. Darfurci so zahtevali osnovne človekove pravice, v obrambo jim je lastna vlada zanetila nemire in nasilje, ter Darfur prepustila konfliktom, prek katerih bi lahko območju še vedno vladali. Konflikti med skupinami so eksplodirali v letu 1996, ko je vlada začela podpirati spopade med civilisti, torej med afriškimi plemeni, ki so branili domove, svojo zemljo na eni strani, in priseljenci, arabskimi nomadi na drugi strani. Prvi so se začeli združevati in dokaj uspešno borili proti tujcem na svoji zemlji.

 

Suleiman Jammous se s spopadi v Darfurju srečuje vse življenje: »Pred vladno odločitvijo o tihi pomoči arabskim priseljencem je bilo življenje v naši pokrajini uravnoteženo med dvema etničnima skupinama,« se spominja humanitarni koordinator. Do leta 1996 pravih konfliktov niso poznali, čeprav je bilo tudi nekaj nesoglasij med obema plemenoma, vendar jih je bilo mogoče kontrolirati s pogovori obeh poglavarjev. Živeli so mirno. »Darfurci so od centrale, sudanske vlade zahtevala spoštovanje človekovih pravic. Ti so odgovorili na krut način – z načrtom etničnega čiščenja, z zamenjavo prebivalstva, iz pokrajine z afriškim prebivalstvom v pokrajino z arabskim prebivalstvom,« pojasni Suleiman Jammous. Najprej so dovolili zgolj priseljevanje Arabcev iz zahoda, ki so se zelo ogreli za njihovo zemljo, kasneje je prišlo do manjših konfliktov, do borbe za manjša področja. Domačine so potiskali v nenaseljena, slabo rodovitna območja. Sledil je odpor afriških plemen, ki so se začela dogovarjati v borbi za svojo zemljo.

 

 

Tu sem zaradi Drnovška

»Združeni Darfurci so priseljene Arabce porazili, nato pa je proti nam spet nastopila vlada. Začeli so pomagati arabskim priseljencem, čeprav so se tudi Afričani povezovali v vse večje skupine, zato je sovražnik postajal vse večji in logistično močnejši,« pove Suleiman Jammous. Najhujši spopadi so se tako začeli odvijati leta 2003 in še danes niso končani. Če je prej veljalo, da so se vsakodnevno spopadali na vladnih kontrolnih ali drugih strateško pomembnih točkah, so spopadi kasneje prešli tudi v vasi, med navadne ljudi.

 

»V Slovenijo me je pripeljala pobuda pokojnega predsednika Janeza Drnovška. Odločen je bil rešiti problem, vendar mu to v njegovi dobi žal ni uspelo dokončati. Zakaj Slovenija? Pozicija Slovenija je povsem drugačna od drugih držav in lahko odpre oči vsem Evropejcem,« razjasni Jammous. Velesile za pomoč in na rešitev Darfurja niso pripravljene. Veliki Britaniji, kot nekdanji kolonialni vladi v Sudanu, ne zaupajo, Kitajska ni pripravljena zapustiti Sudana v dobro Darfurja, Rusija celo oborožuje sudansko vlado in posredno arabske priseljence, arabski svet se čuti dolžan pomagati Arabcem, saj naj bi šlo za na veri temelječ spopad. »Združene države Amerike so komaj pred kratkim priznale, da gre v Darfurju za genocid, vendar tudi po tem niso storile ničesar. Upamo, da bodo vsaj Združeni narodi s pomočjo Amerike sprejeli resolucijo o Darfurju, s katero bi pod pretvezo vojne proti terorizmu prisili k boljšemu sodelovanju sudansko vlado,« upa sogovornik in se ne slepi s tem, da Američani menijo, da poznajo njihov problem.

 

Veliko pozornosti namenja novemu predsedniku, Baracku Obami, čigar korenine segajo v Afriko. Upa, da bo ponudil več možnosti za ukrepanje, da se ne bo ponovila Ruanda. »Iz tabora predsednika Obame čutim veliko pozitivnih odzivov, edini, ki so še niso odločili kako ukrepati pa so v Evropi. S pomočjo aktivnosti Toma Križnarja in Slovenije problem etničnega čiščenja vse bolje spoznavajo, vendar zgolj opazovanje in mirovna misija ni dovolj,« pravi Suleiman Jammous.

 

Bojuje se brez streljanja

Dandanes se morajo za preživetje boriti tudi navadni civilisti, ne le uporniki, in ne le z arabskimi plemeni, ampak tudi najemniki, uporniki, ki jim pomaga sudanska vlada. Konflikte moramo rešiti, pravi Jammous, sicer lahko postane to navada in frustracija vseh: »Rezultat nenehnih spopadov je veliko neizobraženih, saj ni več šolskega sistema, ni več prave zdravstvene oskrbe, ni več pitne vode, hkrati vsi izgubljajo samopodobo, samospoštovanje. Sedanja vlada nas je pripeljala v to in če ne drugega, je že to dovolj, da bi morala oditi.« Vlada bi se z izzivom ureditve razmer v Darfurju morala spopasti že dolgo nazaj, vendar ima očitno povsem druge načrte. Zaključek konflikta zaenkrat ni na obzorju. Humanitrani koordinator meni, da je vse odvisno od politike, politikov, in mednarodne skupnosti: »Ne vidim prihodnosti brez vladnega razmisleka o spremembi lastne politike, ki bi posledično več pristojnosti dala vodilnim v Darfurju. Ali pa bi jo morali strmoglaviti.«

 

Na povabilo Toma Križnarja je Suleiman Jammous tokrat drugič v Sloveniji. Čuti, da bomo Slovenci primaknili levji delež k rešitvi Darfurja. Življenje pri nas opiše kot lagodno: »Razen tega pa imate izredno razvit humanitarni čut do soljudi. Ta čut bo Slovence potisnil v vrh solidarnosti v Evropi, le zavedati se morate kaj vse premorete.« Po njegovem premoremo veliko. Prihaja iz puščave, pozna le poletje in zimo, v obeh primerih suho, brez vode. In se nasmehne: v Slovenijo sem prišel poleti in je deževalo, tu sem pozimi in dežuje. »Vaš mir se lahko z vašo pomočjo in pomočjo mednarodne skupnosti razširi tudi k nam,« pove Jammous.

 

Te besede, a obrnjene, je lani povedal tudi Križnar. Namreč, ustavimo nasilje v Darfurju, preden pride k nam. Preden se pri nas začne vojna za vodo. Kar bo glede na podnebne spremembe lahko zelo hitro. Slovenija in Gorenjska vodo ima. Ne bi si želeli, da bi morali imeti slovenskega Suleimana. Vojaka, ki nikoli ne nosi orožja. Bojuje se brez izstreljenega strela, z otožnimi, melanholičnimi očmi.

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Žiri / petek, 3. julij 2015 / 11:02

Doživeti Jutine vrtove

Žiri – V okviru razstave Življenje z vrtovi Center arhitekture in Galerija Dessa danes popoldne pripravljata ogled Kržišnikovega vrta in še dveh vrtov v Žireh, ki jih je oblikovala Juta Krulc. Spre...

Objavljeno na isti dan


Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Poučujejo celo albanščino

Na Ljudski univerzi Jesenice so pričeli poučevati bolj "eksotične" jezike.

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Določili prireditvena mesta

Na Občini Jesenice so določili seznam osmih prireditvenih mest, na katerih bo po novem lažje organizirati javne prireditve. To so lokacije, kjer so se že doslej prireditve odvijale pogosteje: Trg...

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Nekaj prostorskih sprememb

Na zadnji se občinskega sveta so sprejeli nekaj sprememb in dopolnitev tekstualnega dela prostorsko ureditvenih pogojev. Z njimi so zagotovili prostorske možnosti za revitalizacijo območja Fiprom...

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Sejnina za pomoč Železnikom

Na predlog občinskega svetnika Borisa Smoleja so članice in člani jeseniškega občinskega sveta sklenili, da bodo sejnino nakazali za pomoč občanom Železnikov ob zadnji naravni katastrofi....

Splošno / petek, 5. oktober 2007 / 07:00

Krajevne skupnosti brez pravnega statusa

Na predlog posvetovalnega kolegija župana, ki ga sestavljajo predsedniki devetih jeseniških krajevnih skupnosti, naj bi krajevnim skupnostim ukinili status pravnih oseb. Kot je ob tem povedala