Bila je iskra, kot bi se že dolgo poznala

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. januar 2009 / 06:00

Zakonski par Maja Hribernik in Oto Pestner, violinistka iz glasbene družine Hribernik in profesorica violine v Glasbeni šoli Kranj ter legendarni pevec, ki je letos praznoval 40-letnico glasbenega ustvarjanja in je pred dobrim mesecem v Cankarjevem domu napolnil Gallusovo dvorano.

Po 13. novembru, ko sta na svet prijokali njuni dvojčici Ana in Ela, sta glasbenika vstopila v svet starševstva. Kaj je lepšega ob koncu leta, ko se spominjamo preteklih dni in mislimo v prihodnji čas, kot pogovarjati se o lepem, novem, drugačnem ...

V letošnji božični čas sta vstopila v povsem drugačnih vlogah, kot starša enomesečnih dvojčic Ane in Ele …

Maja: »V prejšnjih letih sem božič doživljala povsem drugače kot letos, ko sta v središču pozornosti najini hčerki Ana in Ela. Doma smo verni in se vsako leto udeležujemo božične devetdnevnice in potem polnočnice, ki ima še poseben čar. Letos sem vse to izpustila in v tem smislu bi lahko rekla, da je božični čas šel nekoliko mimo mene.«

Oto: »Tudi meni se dnevi v decembru odvijajo precej drugače kot v preteklih letih. Skoraj 38 let sem deloval v skupini New Swing Quartet in še posebej v decembru smo praktično vsak dan imeli koncerte, nastope in podobno. V zadnjem času sem se posvetil predvsem svoji solistični karieri in je nastopov nekoliko manj. Sicer me v zadnjih dneh letošnjega leta čakajo še štirje nastopi, pa vendarle božični čas doživljam bolj idilično kot prejšnja leta, ko smo s kvartetom v glavnem delali, potovali od nastopa do nastopa. Več sem doma z družino, z našima dvema malima štručkama. Sem in tja grem na kakšen nastop, potem pa se hitro spet vrnem nazaj domov, trenutno semkaj v dom družine Hribernik v Potoče.«

Kjer ste za božič zagotovo imeli večerjo razširjene družine …

Maja: »O, to pa ja. Naša mami je bila tudi tokrat zadolžena, da nas zbere skupaj, prišel je še brat Marko z družino … Polna hiša nas je bila, saj veste, Hribernikov nas je kar nekaj.«

Vidva sicer živita v Črnučah, po rojstvu hčera, pa sta za nekaj časa prišla domov k vaši mami, Maja …

Maja: »Tako je, če imaš zlato mamo. Kljub svojim štirim šoloobveznim otrokom, ki so še doma, je sprejela še mene z možem in dvema dojenčkoma. Ne vem, kdaj ji bom lahko vse to povrnila …«

Staršem ponavadi vračamo pri naših otrocih …

Maja: »Najbrž gre res nekako tako, se strinjam. Hčeri sta bili rojeni mesec dni prezgodaj s carskim rezom. Sama sem bila spočetka še nekoliko oslabela in mami je kar sama rekla, pridite sem gor, ti bom pomagala z dvojčicama, dokler popolnoma ne okrevaš.«

Je že vedela …

Maja: »Pri svojih osmih otrocih zagotovo.«

Oto, ste bili pri porodu poleg?

Maja: »Lahko jaz? Seveda je bil zraven, a je skoraj zamudil, tako hitro je vse šlo. Zaradi rizične nosečnosti sem bila že teden dni pred porodom v porodnišnici v Postojni. Po tednu dni so mi podaljšali bivanje v bolnišnici in ko se mi je v sredo zvečer povišal krvni tlak in so na CTG-ju zaznali krčenje maternice, se je ginekologinja naslednje jutro odločila, »da bomo kar danes naredili«. Bila sem presenečena, ker nisem pričakovala, potem pa je šlo kar po vrsti, v porodno sobo, merjenje tlaka, injekcija … tako da mi je komaj uspelo poklicati Ota, naj pride. On je ravno šel na intervju in ga je moral odpovedati.«

Oto: »Novinarka pa v jok. A ne zato, ker sem odpovedal intervju, ampak zaradi srečnega dogodka …«

Maja: »In potem je šlo en, dva, tri …«

Oto: »Ko sem stopil v sobo in vprašal, ali so že začeli, je bila Ana že zunaj, ueeeee …, potem pa še Ela prav tako ueeeeee …«

Sta vedela, da bosta punci?

Maja: »Sva in sva to povedala tudi domačim, bližnjim. Saj tu ni kaj skrivati, mar ne? Pred tem pa sva bila oba prepričana, da bosta dva fanta. Eden bi bil po našem pokojnem očetu Tomaž, drugi pa Marko. Ko sem bila na ultrazvoku in je ginekologinja govorila nekaj v latinščini, sem ji rekla, dajte no povedati po naše. In je rekla, ena bo punčka in druga tudi. Za Ano sva bila takoj za, saj jih je kar nekaj v najinih družinah, ime Ela pa sva izbrala ob gledanju filma, v katerem se nama je dopadlo dekle s takim imenom. Ela, po pevki Elli Fitzgerald, rečem Otu …«

Oto: »In je bilo takoj jasno, da bo druga hči Ela.«

Z Majo ste nekoliko »priženili« tudi veliko družino Hribernikovih …

Oto: »Po očetovi strani nas je res bore malo, po mamini pa je naša družina kar velika. Mama izhaja iz Krapine na Hrvaškem in ko sem bil še mulec, smo se ob koncu tedna velikokrat z vlakom, tako imenovanim »rogačanom«, zapeljali do Krapine. Tam je pet družin v ulici in ko smo se zbrali skupaj je bilo zelo živahno. Mama je imela dva brata, dve sestri, bila je še naša bakica … Tako, da imam mladostne izkušnje z veliko družino.«

Maja: »Oh, Oto je tako prilagodljiv, zanj ni nobena stvar problem. On se v vsaki situaciji dobro znajde.«

Oto: »Vedno so mi rekli, da sem kot maček. Od koderkoli ga vržeš, vedno pristane na nogah. Češ poskrbi najprej za drugega, ti se boš že nekako znašel. In potem ti to preide v kri.«

Če človek zdrži 40 let v glasbi, mora biti kar vzdržljiv. Ne glede na to, da to radi delate, se je do neke mere potrebno prilagajati tudi okusu poslušalcev …

Oto: »Kar se tiče slovenske glasbene scene, je najboljše, da obvladuješ čim več zvrsti. Poleg petja sem počel tudi druge stvari, od pisanja besedil za pevke in pevce do produciranja plošč. Pri tem sem se vedno srečeval z različnimi glasbenimi stili, kvalitetami in načini. Prilagodiš se nivoju izvajalca, pri tem pa moraš pri sebi vedeti, da se na vsak nivo ne spuščaš.«

Maja: »Žal je danes v poplavi nekvalitetne glasbe težko držati tako visok nivo, kot ga drži Oto. Potrošniško čredništvo je ljudem vedno bližje. Važno, da je poceni.«

Spoznala sta se prav na enem takih Otovih sodelovanj, med Akademskim pevskim zborom France Prešeren, v katerem, Maja, pojete alt, in New Swing Quartetom …

Maja: »Bilo je februarja, ko je naš zbor v Kranju imel koncert črnskih duhovnih pesmi in je bil New Swing Quartet naš gost. Eno uro smo jih čakali, da bodo prišli na našo vajo, kar me je, priznam že nekoliko jezilo. Končno le pridejo in vsi vstanejo … Razen mene. Če sem sedela eno uro, bom pa sedela še naprej. Prvič pogledam Ota, on pogleda mene … Ck. Iskra. Kot bi se že dolgo poznala.«

Oto: »Potem se je zbor nekoliko sprostil in spomnim se, da smo imeli super vajo.«

Maja: »In potem na koncertu. Ponavadi ne maram v zboru stati v prvi vrsti, pa grem raje v drugo ali tretjo. Po koncu koncerta je Oto s sončnico v roki šel proti nam puncam in jo mimo vseh podaril meni. To pa je že nekaj pomenilo.«

Kakšen šarmeeeer …

Oto: »Rekel sem si, Oto, sedaj nimaš kaj izgubiti.«

In ste vse dobili …

Oto: »Točno tako.«

Maja: »Spomnim se, da je potem sledila zakuska in sem hotela kar domov, pa mi reče dirigent Primož, če gremo vsi naprej, gremo vsi. Pridem med zadnjimi, Oto mi takoj ponudi stol. Saj sama lahko, mu rečem. Ko smo na koncu šli domov, me je vprašal, ali mu dam telefonsko številko. Jaz pa na kratko, da ne. OK, pa si shrani mojo. Čez tri dni sem mu napisala sporočilo.«

In od takrat naprej sta skupaj, pogosteje pa vas, Oto, lahko vidimo tudi nastopati na različnih koncertih v Kranju …

Maja: »Tisti, ki me poznajo, potem pokličejo mene, če bi Oto lahko … In on je dobra duša, pa zmeraj pride.«

In tako za zraven napiše še kakšno priredbo za godalni orkester Glasbene šole Kranj, ki ga, Maja, vodite …

Maja: »Lahko sem samo vesela, da je tako. Yesterday od Beatlov, pa našo zimzeleno Ne čakaj na maj in Mali cigančki, precej zahtevno skladbo, ki jo je napisal posebej za orkester in jo je na velikem koncertu prejšnji mesec igral tudi veliki orkester.«

Drugačen občutek, kadar delate muziko za Majo …

Oto: »Že, že, hkrati pa sem tudi sam zadovoljen, če mi uspe kaj narediti, kar imam že dolgo časa v mislih, pa se ne lotim. Posebno zadovoljstvo je tudi delati za mlade.«

Maja: »Vsake stvari se loti zelo resno, naj bo to za otroke, amaterje ali profesionalne glasbenike. Na začetku je bil kar naval, ljudje so želeli to in ono, no, zdaj ga že branim pred tem, da bi bil povsod zraven. Če vem, da gre za pravo stvar, da lahko nekaj naredimo kvalitetno, potem mu omenim, naj se sam odloči … in vedno reče ja.«

Taki smo pač moški … Kadar se ne moremo sami odločiti, rečemo ja.

Oto: »V tem pogledu lahko Maji popolnoma zaupam.«

Glede na to, da se oba ukvarjata z glasbo, imata kdaj pogovore na temo, kako je z glasbo pri nas?

Maja: »Seveda se pogovarjava o tem. Jaz sem bolj kritična do povprečnosti na področju glasbe, kot Oto. Bržkone je to pri meni stvar profesionalne deformacije.«

Oto: »Ko greš recimo delat v studio kakšno produkcijo in nimaš opravka s profesionalci, potem moraš vedeti, kaj boš naredil, da bo stvar vendarle dobra. Najprej moraš ugotoviti, kaj oni želijo in do kod sežejo in šele potem začnemo razmišljati, da bo končni izdelek glede na to, kaj zmorejo, čim boljši.«

Maja: »Z njegovim načinom gledanja sem si precej pomagala tudi sama pri učenju violine. Ko prideš ves ambiciozen z akademije, se je težko prilagoditi nivoju učencev in zahtevati več, kot zmorejo. Zdaj otrokom pustim več svobode, manj pritiskam na njih in vidim, da imam pri tem več uspeha.«

Saj res, nikjer ne vidim vaše violine?

Maja: »Trenutno je pri moji sestri Anamariji, ki hodi v Gimnazijo v Želimljah in tako kot jaz igra violino. Vsako stvar, ki jo delam, poskušam delati stoodstotno. Ker tega sedaj ne bi zmogla, sem se odločila, da violino za nekaj časa postavim v kot. Trenutno se v prvi vrsti hočem posvetiti hčerama. Prva beseda, prvi koraki tvojih otrok so le enkrat v življenju, violina pa bo še celo življenje z menoj. Kdaj pa si bom vzela čas zase, če ne sedaj, violino namreč igram že 26 let. Je pa res, da me včasih že grize, da bi zaigrala.«

Otova nova pomlad in podobni naslovi so v medijih pospremili vašo odločitev za samostojno glasbeno pot in prekinitev sodelovanja z New Swing Quartetom …

Maja: »Za kar sem bila »seveda« kriva jaz.«

No, ne vem. Ampak prenehati po 38 letih petja v kvartetu, ki je bil ena najuspešnejših vokalnih zasedb pri nas, najbrž je vendarle prišel čas za kaj novega …

Oto: »Ko začneš delati nove stvari, vse te koncerte z orkestrom in dirigentom, Majinim bratom Markom, dobiš željo po nečem novem. Zgodba kvarteta se je po moje začela iztekati z zadnjim studijskim albumom konec devetdesetih let. Vokalne moči kvarteta so nekoliko popuščale, hkrati pa smo opazili, da v medsebojnih odnosih ni več tiste pristnosti, ki smo jo imeli nekoč. Nekaj početi za vsako ceno pa po moje tudi ni smiselno. O tem, da nisem prišel po Stopovega viktorja, je pa tako. Če si v fazi, ko veš, da boš končal svojo glasbeno pot, potem je eno tako priznanje prijeten zaključek svoje kariere. Greš po viktorja za življenjsko delo, veš namreč, da si do njega tudi moralno upravičen, saj se boš potem kot glasbenik upokojil. Pri meni pa se moja glasbena pot nadaljuje, lahko bi rekel, da sem sredi dela. Vsem članom sem rekel, da me ne bo na prireditev, a so še vedno pričakovali, da bom prišel. Nekaj zamerljivosti je bilo. V svoji novi skladbi sem zapisal viktorja ne rabim, saj sam si ga prislužil bom.«

Maja: »Mogoče sem »kriva« zato, da se je kot glasbenik osamosvojil. Sama sem kot glasbenica v Otu videla precej višji potencial, kot ga je doslej izkoristil. Da je to res, je spoznal s pomočjo mene, Marka, orkestra, vseh nas, ki ga obkrožamo. Nekaterim je to šlo v nos in sem zato izpadla kot glavni krivec.«

Vaša zbirka skladb Oto je prava zakladnica …

Oto: »Res je, kar precej sem napisal v vseh teh letih. Nekaj novih skladb sem že napisal tudi v zadnjem času, pa še niso posnete. Najbrž jih bom uporabil za novi album. Nekatere izmed skladb so bile tudi že v živo izvajane, kot je recimo Sveta voda, Tebi Maja, za katero je tudi že simfonično priredbo naredil Primož Grašič, sem izvajal ob najini poroki in sicer ob spremljavi Primoževe kitare.«

Maja: »Pel jo je pred vrati, ko je prišel pome.«

Oto: »Potem je tu bolj šegava pesem Mojih 40 let, v kateri omenjam viktorje …, ja, doslej se je v moji glasbeni karieri nabralo med 360 in 370 avtorskih skladb.«

Na koncertih tako rekoč vedno zapojete tudi nekaj skladb iz vašega železnega repertoarja. Podobno kot The Rolling Stones nikoli ne pozabijo svoje Satisfaction, je pri vas nepogrešljiva Trideset let. Pri prvih nimam nikoli občutka, da se pri tem dolgočasijo, prav tako tudi vi vedno pojete z velikim žarom … Se človek ne naveliča?

Oto: »Nikoli mi ni bilo odveč zapeti mojih najbolj prepoznavnih pesmi. Zakaj? Med vsemi mojimi skladbami jih zagotovo lahko izluščim dvajset, ki jih lahko izvajam kadarkoli in jih vsi poznajo. Prvenstveno sem sicer pisal zame, v določenem obdobju pa tudi veliko za druge. Take pesmi pojem bolj poredko, vedno pa pojem moje zimzelene. Slabo uslugo bi si naredil, če bi najbolj znane črtal z repertoarja.«

Doma ste vendarle nekoliko zamenjali »pevski« repertoar … Zadnjič, ko sem na mobilni telefon poklical Majo za intervju, ste dvignili vi, ker je žena šla v Preddvor v trgovino. Vas nič ne skrbi, kako se boste znašli …

Oto: »Kaj mislite?«

Ko bosta začeli jokati v duetu …

Oto: »Poskušam ju pocrkljati. Na srečo pa vedno na pomoč lahko pokličem tudi Majino mami.«

Maja: »Tako kot zame, sta otroka tudi zanj nova izkušnja. No, če si vzamem četrt ure časa, se lahko povsem zanesem nanj.«

Previjanje?

Oto: »Ne še, imam pa v načrtu. Nekaj dni po rojstvu, sem si jih komaj upal vzeti v naročje, tako drobni sta se mi zdeli. Ko sta prišli čez tri kilograme, sem jih že lažje nosil naokrog, da sta podrli kupčka …, zdaj pa ni več problem. Sta si pa zelo različni Ana je bolj energična, Ela bolj umirjena.«

Pri tašči ste na neki način vedno na varnem …

Oto: »Beseda tašča je v pomenu, v kakršnem jo ponavadi moški izgovarjamo, preveč groba beseda za Majino mamo. Saj veste, tašča je ponavadi tista leteča zadeva … Majina mama pa je nasprotno, eden najboljših ljudi, kar jih poznam. Sicer pa sva po letih narazen le dobro leto in pol.«

Kdo ponoči vstaja?

Maja: »Oba. Najprej poskrbim za eno in ko Oto z njo podira kupček, je na vrsti druga. Na začetku je bilo najbolj problem hranjenje na vsake tri ure, zdaj smo en obrok spustili, pa je že lažje.«

Oto: »Zdaj sta že toliko uvidevni, da ena počaka drugo.

Maja: »Vsak dan se kaj novega zgodi.«

Oto, še to sem si rekel, vas moram na koncu vprašati. Glede na to, da sem sam že resen kandidat za to, kje si barvate lase, da imate vedno tako lepo črne?

Oba v en glas: »Pri Samotu.«

Maja: »Oba hodiva k njemu. On ima fantastične roke. K njemu prideš in mu rečeš, naj nekaj naredi … in doslej še ni zgrešil.«