Elektronski arhivi - še enkrat
V Gorenjskem glasu ste v petek, 28. novembra 2008, objavili članek z naslovom Elektronski arhivi avtorja Roberta Guština. Ker objavljeni članek ne pokaže vseh vidikov elektronskega arhiviranja in elektronskih arhivov, želim članek dopolniti.V prihodnosti bodo ustanove, podjetja in posamezniki res lahko hranili dokumentarno gradivo v elektronski obliki, zagotovo pa ne vsega in ne arhivskega, še manj pa tistega, ki je bilo do danes spravljeno na papirju.
Arhivsko gradivo nastane po izboru iz dokumentarnega v nekem času in po podrobnem (in posebnem) postopku vrednotenja. Razlikovanje med arhivskim in dokumentarnim gradivom poznamo skoraj samo pri nas (na Hrvaškem in še kje), drugod pa te razdelitve ne poznajo. O tem si lahko preberete definicije, ki so izšle v Sodobnih arhivih in Atlantih. Pri nastajanju dokumentarnega gradiva prav gotovo ni vse gradivo zgolj elektronsko, saj bo nekaj gradiva nedvomno tudi ostalo samo na papirju (lastnoročno podpisani in zgodovinske vrednosti veljavni dokumenti, diplome, časopisi, plakati, reklame, neelektronske slike, itd. Mimogrede: Ali boste Gorenjski glas strankam pošiljali na zgoščenki?) Poznamo pa že nekatere ustanove (npr. gospodarska zbornica), ki že od včeraj hranijo dokumentarno gradivo vsaj skoraj v celoti na elektronskem zapisu. Ta način arhiviranja je prav gotovo že danes koristen in zaželen, še bolj pa bo v prihodnosti, žal pa še v nekaterih primerih ni dovolj dobro razvit in strokovno nadgrajen. Npr. sam si zagotovo želim, da bi imel npr. v zavarovanih postopkih po vsej Sloveniji dostop do svojih podatkov, ne le pri območni zavarovalnici. Ali pa, da bi moj osebni zdravnik lahko videl vso mojo dokumentacijo in zdravljenje v vseh bolnišnicah v Sloveniji, kjer sem se zdravil in ne samo zdravljenja pri njem. To je nedvomno stvar prihodnosti oz. stvar elektronskih arhivov, kakor jih predstavlja R. Guštin.
Pa vendar se moramo pri tem zavedati, da ko govorimo o elektronskih arhivih, ne smemo zanemariti bojazni, ki se nakazuje pri informatikih, da bomo snemali vse gradivo, ki ga hranijo arhivi in da bomo sedanje gradivo uničili. Moram reči, da zagnanost nekaterih informatikov in njihovih programov, s katerimi sem se že srečal, kažejo prav na to. To bi pa bila nacionalna katastrofa, če bi menili, da lahko npr. srednjeveške listine uničimo potem, ko bi te bile elektornsko posnete. Žal se v programih nekaterih podjetij, ki se ukvarjajo z elektronskimi arhivi in ponujajo te programe, kaže tudi ta tendenca. To pa je gotovo zmotno: ne moremo dokumente elektronsko posneti in jih nato uničiti kot to nekateri zgrešeno ponujajo. Včasih imam(o) vtis, da pri elektronskih arhivih oz. v postopkih, ko se ukvarjajo z projekti elektronskega arhiviranja, menijo, da bomo elektronsko posneli vse gradivo v nekem podjetju, in ko bo posneto, da ga bomo uničili. To pa je zmotno že s stroškovnega vidika, s strokovnega pa prav gotovo, saj bi bilo to z varovanja arhivov kot nacionalne in kulturne dediščine, zagotovo katastrofalno.
Menim, da moramo slovenski arhivisti nenehno poudarjati te nevarnosti, ki se lahko z uvajanjem elektronskih arhivov dogajajo, saj smo arhivisti vedno v nevarnosti, da nas »povozijo« zgodovinarji na eni in informatiki na drugi strani. To, da smo arhivisti med Scilo in Karibdo zgodovinarjev in informatikov, pa obenem pomeni, da je tudi arhivsko in dokumentarno gradivo lahko z nestrokovnim uvajanjem elektronike pogubno za arhivsko dediščino, ki jo moramo sine ira et studio zavarovati in ohraniti kot zaklad našega naroda. In to je namen dopolnitve vašega zapisa o elektronskih arhivih.
Marijan Gerdej