Iz starih časov: Je Trubar tudi katoliški?

»Trubar pripada Katoliški cerkvi vsaj toliko, kot pripada evangeličanski. Zrasel je iz katoliškega verskega okolja, šolal in oblikoval se je v katoliških vzgojnih ustanovah, njegovi prvi in odločilni vzgojitelji so bili katoliški duhovniki in škofje. Ideje za prenovo Cerkve je dobil v katoliškem miselnem in duhovnem obzorju. Prav ta gorečnost in zavzetost za reformo Cerkve in za vrnitev k idealom prve, apostolske Cerkve ga je zaradi zunanjepolitičnih in verskih razmer v Spodnji Avstriji vodila v tabor že reformirane nemške Luteranske cerkve. Zato danes ne bi bilo prav, da se odrečemo svojemu katoliškemu deležu v Trubarjevi zgodbi. Trubar je za nas Slovence lahko konkretna in živa formula ekumenizma, priložnost, ki je ne smemo zamuditi, previdnostno znamenje našega časa! Po naročilih Katoliške cerkve, ki so vsebovana v odlokih drugega vatikanskega koncila, danes ne moremo več gojiti krščanske duhovnosti, ki ne bi bila dialoško odprta in ekumenska.«

Avtor gornjih besed, ki so na prvi pogled ali prisluh nekoliko nenavadna, je Zvone Štrubelj, slovenski katoliški duhovnik v Nemčiji in avtor knjige Pogum besede. V isti zapiše tudi, kar sledi. »Trubar ni nikoli govoril o tem, da je izstopil iz katoliške cerkve, ampak, da nadaljuje to, kar je učila in pridigala prva Cerkev. Vedno in dosledno je poudarjal, da je 'exul Christi', to je Kristusov preganjanec. Zatočišča, ki ga je našel v Evangeličanski cerkvi na Nemškem, ni nikoli imenoval srečni kraj, svojo drugo domovino. Ne, imenoval ga je svoj 'Nigdirdom'. Duhovniško delovanje v okviru Evangeličanske cerkve je vedno pojmoval kot odskočno desko za pastirsko in pastoralno, vzgojno in izobraževalno delovanje med Slovenci.«

Eden od argumentov v prid Trubarjeve katoliškosti je po Štrublju tudi dejstvo, da je bilo letos med številnimi slovenskimi romanji v Trubarjeve kraje na Nemškem najbolj množično tisto, ki je potekalo v organizaciji Katoliške cerkve. »Tiste Cerkve, iz katere je izšel Primož Trubar, Cerkve njegovih korenin. Tiste Cerkve, ki ji je daroval svojih sedemnajst let gorečega duhovniškega delovanja, tiste vesoljne Cerkve, ki je v resnici ni nikoli zavrgel. Tudi tiste Cerkve, ki ga je izobrazila in izklesala v trdno in močno osebnost.« Katoliških romarjev je bilo okrog 500, iz Slovenije jih je 8. marca pripeljalo sedem avtobusov, pridružili so se jim slovenski rojaki iz Stuttgarta. Drugo romanje se je zgodilo v dneh od 29. maja do 1. junija; udeležili so se ga člani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar (vodi ga Viktor Žakelj) in pripadniki slovenske Evangeličanske cerkve. Ti so prišli s tremi avtobusi, dvema iz osrednje Slovenije in enim iz Prekmurja. »Z obema množičnima potovanjema smo tako Slovenci v jubilejnem letu 2008 vsaj simbolično sešili raztrgano Trubarjevo suknjo in se približali bolj realni in celostni podobi našega velikega Raščičana. Tako kot sta bili obe potovanji globoko ekumenski, taka naj bo tudi prihodnost obeh Kristusovih Cerkva v Sloveniji, katoliške in evangeličanske.«