To je moje srce na dlani

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / petek, 26. december 2008 / 06:00

Po zelo uspešni plošči Slovanska duša je pred dnevi izšla nova plošča pevke Mance Izmajlove z naslovom Slovensko srce.

Pesem Slovenskega naroda sin je ena izmed pesmi iz železnega repertoarja, kadar kdo v družbi v roke vzame kitaro, običajno jo pojejo navijači na nogometnih ali hokejskih tekmah slovenske državne reprezentance… Prav zanimalo me je, kako bo to zvenelo v vaši izvedbi?

»In?«

Prijetno presenečen, navdušen… Kako se je ta pesem znašla na sicer zelo raznolikem repertoarju plošče?

»Preprosto sem si želela posneti to pesem. Tudi v mojem spominu je to pesem, ki smo jo peli na vseh žurih in šolskih izletih. Hkrati pa se mi zdi, da ima pesem zelo lepo melodijo. Sama najprej dojemam pesmi po melodiji, potem sledi besedilo. In to kar Domicelj poje v tej pesmi me spominja na moja študijska leta v Londonu, ko sem imela močno domotožje. V prvem letniku sem skoraj vsak dan hodila jokat' na vece, ker mi je bilo tako, ker sem se počutila tako sama v velikem mestu. V tem besedilu se tudi prepoznam.«

Kot slovenskega naroda hči?

»Točno tako. V zadnjem refrenu tako tudi zapojem.«

Na plošči ste zbrali tudi skladbe, ki v različnih žanrih veljajo za kanone slovenske glasbe. Od že omenjene pesmi do zabavnih kot sta Poletna noč in Dan ljubezni ali pa pesmi kot sta Po jezeru in Nocoj pa, oh, nocoj… Nič strahu in bremena pred našimi »klasikami«?

»Ne. Zakaj. Ko sva z možem Benjaminom izbirala repertoar, sva želela predvsem predstaviti tujcem slovensko glasbo, ki ni nujno etno ali pa recimo visoka klasika. Želja je bila predstaviti tisto, kar imamo Slovenci lepega v svoji glasbeni zakladnici in sicer v sodobni produkciji s sodobnimi, na novo zapisanimi aranžmaji. Spočetka sem imela zelo velik nabor pesmi, tudi manj znanih, na koncu sem se odločila za te, ki so na plošči in vem da so tudi med ljudmi priljubljene. Originalni interpreti nekaterih skladb so že pokojni in kdo bi potem pel njihove pesmi, če ne mi, ki prihajamo za njimi.

Strah? O tem res nisem razmišljala, če bi tako razmišljali, potem bi Puccinijeve opere že zdavnaj izumrle, ker jih nobeden en bi upal izvajati. Vse to je glasba, ki je napisana in jo je treba vedno znova izvajati.«

Aranžmaje na tej plošči je tako kot pred kakima dvema letoma za vašo zelo uspešno in odmevno ploščo Slovanska duša napisal Slavko Avsenik mlajši…

»Njegov pristop k pisanju aranžmajev je zelo izviren. Izhaja sicer iz že napisanega, potem pa vse skupaj zastavi na novo, kot začuti sam - predvsem besedilo. Skladbe si, glede na svojo strokovno podkovanost, predstavlja zelo filmsko. Originalni aranžma za Poletno noč je na primer star 40 let, današnji zvok in pristopi pa so povsem drugačni. Hkrati pa je tudi res, da večina skladb s plošče ni bila nikoli izvajana s 85 članskim simfoničnim orkestrom. Slavko je genialen skladatelj in bi v ZDA lahko naredil veliko kariero. On pa si je izbral drugačno pot. Zelo sem vesela, da lahko sodelujem z njim.«

Zakaj ste izbrali orkester v Rusiji, naši niso dovolj dobri, so dražji?

»Samo v Moskvi je 36 simfoničnih orkestrov, Moskva je zagotovo svetovna prestolnica godalnih instrumentalistov. Tudi moj mož je zato šel študirat tja. Tudi ko sva izbirala orkester, sva se odločila, da greva tja, kjer je na voljo vse najboljše. Vez so bila tudi moževa poznanstva z glasbeniki iz Ruskega državnega simfoničnega orkestra kinematografije. Gre za neverjetne rutinerje v tem žanru. Kljub temu, da so prvič videli note za te skladbe, so v enem dnevu posneli glasbo z celotno ploščo. Glas sem potem posnela v Sloveniji.«

Katera skladba na plošči vam je najbolj blizu?

»Vsekakor prva In vendar enkrat še, srce, samospev Benjamina Ipavca. To kar je potem zložil Slavko je preprosto mojstrovina.«

Pesmi so po večini vezani na domovino, ljubezen do svojega naroda… Je pri vas to čustvo zelo močno?

»Je. Če seštejem, sva tako jaz kot Benjamin v tujini vsega skupaj preživela kakih sedem let. Takrat ko si zdoma začneš nekoliko bolj idealizirati domovino. Sicer pa, samo dva milijona nas je in kaj bo z nami, če ne bomo svoje domovine postavljali v prvi plan.«

Tudi sicer vam je ta način glasbenega ustvarjanja zelo blizu, mar ne?

»To kar sedaj počnem, je moje srce na dlani. Dobro se počutim tako v jazzu, muzikalu in še kje, pa vendar, moje delovanje zadnjih let je povezano s srčnostjo in ta mi je najbolj blizu. Liričnost čez vse.«

Boste v tej smeri gradili tudi naprej?

»Imam veliko idej za nove plošče. Lahko bi posnela nadaljevanji tako Slovanske duše kot Slovenskega srca. Ampak trenutno se z možem prizadevava te skladbe predvsem predstavljati z različnimi orkestri po celem svetu. Če se bo sešlo, bo ruski orkester, ki je posnel moje skladbe, prihodnje leto gostoval v Sloveniji. Delava na tem.«

Imam občutek, da radi nastopate in vam petje res veliko pomeni?

»Izjemno rada nastopam in sem pri tem kar se da iskrena. Ljudje to čutijo. Petje je pravzaprav vse, kar sem si kdajkoli v življenju želela početi.«

Prepevate tudi hčeri Izabeli?

»Velikokrat. Najbolj blagodejno nanjo deluje pesem Čez zelene trate. Hči je zelo odzivna na glasbo. Miklavž ji je prinesel majhen lesen klavirček.«