Iz starih časov: Pogum besede

Knjiga Pogum besede, ki jo je napisal teolog dr. Zvone Štrubelj, so izdale vse tri Mohorjeve (Celovec-Ljubljana-Dunaj-Celje-Gorica, 2008) in je gotovo ena najboljših med številnimi, ki so izšle ob Trubarjevi 500-letnici.

Ima 320 bogato ilustriranih strani, njena vsebinska zasnova pa je posrečena in zapletena hkrati. »V njej so tri dokaj samostojne enote. Prvo poglavje prikazuje prve pisne dokumente slovenstva; lahko bi bilo samostojna knjižica. Drugo poglavje, ki je osrednje, predstavlja Trubarja. Tretje, ki je potopisni dodatek v dveh delih, ponazarja in aktualizira v sliki in besedi vlogo in pomen Primoža Trubarja danes.« V te tri enote so vstavljena še samostojna pisma in teološki abecednik. Pisma so napisali avtor in njegovi sodobniki in jih je sedem, teoloških vstavkov pa je toliko kot črk od a do ž. Takšna zgradba knjige omogoča, da jo beremo po delih. »Kdor Trubarjevo življenjsko pot že dobro pozna, se bo lahko poglobil samo v abecednik, ki bralca uvaja v še nerazjasnjena 'abecedna vprašanja', ki jih je Trubar postavil v učni načrt slovenske kulture in teologije. Kdor bo prišel do črke ž, ne da bi knjigo odložil, bo uvidel, da je Trubar nam vsem naložena naloga prihodnosti /podčrtal M. N./. Če razvozlamo Trubarjevo kodo, nam je olajšan vstop v notranje svetišče osebne svobode, v svet verskega in kulturnega pluralizma, v osrčje narodove biti, na rob skrivnosti, ki je položena v sleherno človeško bitje.«

Tako avtor, ki službuje med slovenskimi zdomci v Nemčiji in v svojem prvem pismu nadaljuje, kot sledi. »Pišem vam, dragi prijatelji pisane besede, iz krajev, kjer je bila spočeta prva slovenska tiskana knjiga, iz okolice Tübingena v jugozahodni Nemčiji. To zemljo, v cerkvi sv. Gala v Derendingenu, posvečuje poslednje počivališče našega velikega rojaka Primoža Trubarja … Pišem vam kot katoliški duhovnik iz krajev, ki so jih s svojim znojem in s svojimi žulji zadnjih petdeset let posvetili številni slovenski ljudje, ki so s trebuhom za kruhom odšli na delo v Nemčijo. Ko so si zaslužili kruh, ustanovili družine, v domovini sezidali hiše, so si prislužili pokojnino in si pri tem nakopali bolezni križa, revmatizem, fizične in duhovne onemoglosti. Kdo jim bo povrnil izgubljena leta brez domovine, kdo potešil njihovo hrepenenje po mirnem in spokojnem življenju v ljubljenem rojstnem kraju? Nemška marka, ki je ni več, zagotovo ne! Draginja, s katero se borijo tu v tujini in tudi doma, kjer morajo vzdrževati prazna svetišča svojih domov, prav tako ne. Ko sem z njimi, ob oltarju, v pogovorih, klepetih in ob reševanju resnih vprašanj, sem v bistvu pred uganko: Kdo si, slovenski človek, tako razpet, tako razseljen na tisoče koncev sveta? In kdo je v tebi, ki sanja večni sen slovenstva.« K tem doživetim besedam lahko dodamo le retorično vprašanje: se vam ne zdi, da se v usodi vsakega zdomskega Slovenca po svoje ponovi Trubarjeva osebna zgodba, njegov »nigdirdom«, v manjši meri sicer in manj ustvarjalno, a vendarle?