Iz starih časov: Zadnjič čez Gorenjsko

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. december 2008 / 06:00

Trubar je bil zadnjič v domovini v letih 1562-65, to je izpričano.

Inkognito pa naj bi se na Kranjskem pojavil še enkrat, v letu 1567. Vas zanima, kakšna je bila njegova zadnja pot iz Ljubljane čez Gorenjsko do Podkorena, od tu na Koroško in naprej v Nemčijo? Predstavljajte si ga, kako jezdi sam na konju, se spotoma spominja in razmišlja. »Zdaj sem že blizu Šentvida, še zadnjič se oziram na šentklavsko in špitalsko cerkev. Ko sem poln navdušenja prišel sem, junija 1562, je bil čas, da se je Protestantska cerkev na Slovenskem organizirala tudi institucionalno, kot sem zapisal že v Kemptnu leta 1555, ko sem Evangelij po Matevžu že izročil 'Cerkvi božji slovenskega jezika'. Kranjski deželni stanovi so v Ljubljani že ustanovili mesto prvega pridigarja, ki ga v nemških protestantskih deželah imenujejo superintendent. V vlogi superintendenta sem imel nalogo nadzirati predikante, ki so bili nastavljeni po gradovih, mestih in po vaseh, tudi potujoče in vojaške, ki so imeli posebne naloge. Imel sem pravico sklicevati sinode, še pred dvema dnevoma sem sklical zadnjo. Imel sem odgovorno nalogo organizatorja Cerkve božje slovenskega jezika.« Prvo noč prespi samotni jezdec na gradu Strmol. »Ustavil bom svoje misli, ki se mi kujejo ob ritmu konjskega kopita, že čisto blizu Cerkelj sem, čakajo me na gradu Strmol. Seveda, ko sem junija, leta Gospodovega 1561 prišel kot napovedani in težko pričakovani superintendent Cerkve božje slovenskega jezika h gospodu Juriju Rainu, so me bolje sprejeli, kot pričakujem danes. A vseeno se ustavim in prespim. Tožil se pa ne bom!«

Zjutraj nadaljuje pot čez Kranj na Bled, kjer prespi drugič, tretjič pa na Jesenicah. »Zgodnje jutro na prekrasni cerkljanski ravnici, danes je pot kratka, v Kranj stopim h gospodu Ecku, menda ima nekaj zame. Kratek pogovor, prijazen sicer, vendar sem začutil nepoznano oddaljenost. V roke mi je stisnil deset goldinarjev. Za na dolgo pot, je rekel. Bolj vesel bi bil njegove spodbude ali zagotovila, da se še kdaj vidiva. Grem, še do Bleda moram, prenočil bom na gradu pri Herbartu Turjaškem. Če bom še tam čutil, da sem skoraj tujec med svojimi, se bom hitro odpravil naprej.« Tako je tudi bilo. »Turjačan me je sicer lepo sprejel, toda že pri prvem vprašanju po pozdravu sem začutil, da sem mu kar odveč. Rekel mi je: A, tako, zdaj pa kar sam potuješ!? Nikoli te nisem videl samega na poti. Že, že, sem pohitel, vse enkrat pride. Saj bom zmogel, pot poznam in dobrega konja imam, na novo je podkovan in dobro se razumeva. Naslednjih dvajset goldinarjev je zažvenketalo v moji mošnji in ko sem naslednje jutro odhajal z Bleda proti Jesenicam, je konjev korak postajal težak tako kot moje misli … Z mislimi na mlade in na šolo sem na Jesenicah prespal pri prijateljih, zdaj pa že hitim naprej. Pot se naglo dviga in kar žal mi je, da sem se prejšnje dni toliko ukvarjal sam s sabo, s svojo nesrečo, ko pa je toliko načrtov za prihodnost, da iz slovenskih dežel končno preženemo to bedno rovtarstvo …« No, vse to v resnici ni Trubarjeva lastna pripoved; tako si je to pot zamislil Zvone Štrubelj v imenitni knjigi Pogum besede, ki so jo ob Trubarjevi 500-letnici soizdale vse tri Mohorjeve, celjska, celovška in goriška.