Popivnaš, ožameš ...

Zunaj dež, v avtu vodni zbiralnik, pred nami 1200 kilometrov.

Veselje, ker je novo sprednje vetrobransko steklo, staro je časten konec doživelo v Litvi, po desetih »pleksi« dnevih pa je naš spaček na Švedskem dobil novo, v karoserijo sedlo kot po putrčku, je bilo, kot smo ugotavljali na tisto deževno nedeljo, ko smo se vračali domov, vendarle nekoliko preuranjeno. Nebo je začelo jokati, še preden smo po približno dvesto petdeset kilometrih prispeli na zunanji cestni obroč okrog Berlina. Ljudje ponavadi misijo, da spački puščajo skozi platneno streho. Napaka, če ta ni ravno preluknjana, ni teorije, da bi karkoli prikapljalo v potniško kabino. Edina naša uganka je bila torej, kako se bo obneslo prvo steklo. Ni zdržalo dolgo. Na voznikovi strani je kaj hitro pricurljalo po levem robu, potem pa naprej na sredino armature in od tam na noge. Še intenzivneje je na armaturo teklo po desnem robu stekla, od tam pa kapljica za kapljico na avtoradio.

Zahtevamo postanek. Vse stare krpe, doma pripravljene za brisanje rok v primeru mehaničnih popravil, smo nabasali pod naše potočke. Rešeni gremo naprej. Sistem je vzdržal le kake pol ure, saj so bile krpe povsem prepojene z vodo. Najprej Ingrid dvigne loputo okna in ožame krpo, potem mi pridrži volan, da isto lahko opravim še jaz. Med vožnjo. In tako potem na vsakih dvajset minut. Zunaj dežuje, v avtu vodno zajetje. Ko smo pri Leipzigu za okrogli dve uri padli v zastoj tipa »bauen für Sie« (gradimo za vas), so bili naši potočki nekoliko manjši, saj je bila pretočnost vode v skoraj mirovanju vozila precej manjša kot pa pri 100 na uro. Ampak, ko se po 24 dnevih potepanj pelješ proti domu, potrpiš marsikaj. Misel na domačo posteljo premaga vse ovire. Nürnberg, München, Salzburg … in ko se zdi, da si že doma, se neverjetno vleče avtocesta do Beljaka in potem skozi karavanški predor. Nekaj pred polnočjo si ob že tradicionalnem postanku ob prihodu iz tujine na Hrušici zaslužimo enega iz domače pivovarne.